Tiskane izdaje
Na prvem večeru za odrasle z naslovom Zgodbe iz daljnih krajev bo nastopil britanski pripovedovalec in glasbenik gvajanskega rodu Godfrey Duncan z umetniškim imenom Tuup. Rodil se je v Londonu, svojo umetniško pot je začel kot pesnik in tolkalec. Leta 1985 se je pridružil skupini ljudi, zbranih okoli priljubljenega angleškega pripovedovalca Bena Haggartyja, ki je začela prirejati redne pripovedovalske dogodke za odrasle. Kmalu se je njihovo delo zgostilo v Crick-Crack-Clubu, ki je ena največjih pripovedovalskih agencij ali promocijskih centrov za pripovedovanje v Veliki Britaniji. Rad pripoveduje zgodbe iz karibskega in indijanskega izročila, vendar so mu ljube pripovedi z vseh koncev sveta, a najraje ima tiste, ki segajo daleč v preteklost.
Zgodbe se najdejo vsepovsod
»Ljudje so imeli v času pred industrializacijo veliko več domišljije, bili so duhovno bogatejši in veliko bolj ustvarjalni,« nam je povedal. Kje najde zgodbe? »Najdem jih v knjižnicah ali jih slišim od drugih pripovedovalcev. Poiščem jih tudi na Amazonu ali na e-bayu. Vedno najdem zanimive knjige iz dežel, ki jih ne poznam in me pritegnejo.« Ljubitelji glasbe ga poznajo tudi kot stalnega člana zasedbe Transglobal Underground, ki jo je Ljubljana gostila že večkrat. Gre za skupino, ki sodi v žanr »glasbe sveta«, zanjo Tuup piše besedila in igra tolkala. Tudi na pripovedovalskih nastopih večkrat uporabi darbuko, mali turški boben, ki je lahko majhen, a ima močan zvok. »Boben uporabljan za dodatni pripomoček. Ko zaključim zgodbo, zaigram, da zrak očistim napetosti, nato nadaljujem. Vedno improviziram.«
Njegova najpogostejša publika so otroci in družine, ker pogosto obiskuje šole, kjer pripoveduje zgodbe. Njegovo občinstvo pa so tudi odrasli poslušalci. Stik z občinstvom je zelo pomemben, poudari. »Kadar začutim, da občinstvu uhaja pozornost, se poslužim raznih metod. Rečem, denimo, 'krik' in publika se odzove s 'krak' ali zavpijem ho, oni nazaj hej. Pogosto pripovedujem daljše, epske zgodbe, ki zahtevajo precej pozornosti in koncentracije, zato je pripoved težko zdržati do konca. Včasih tudi skupaj pojemo kakšne preproste melodije.« Pri nastopu improvizira. Zgodbo pozna, zapomni si njeno osnovno zgradbo, začetek, jedro in zaključek, potem pa »uhaja« sem in tja. Temu reče, da gre za džez izvedbe. Noben performans ni enak drugemu, niti sam včasih ne ve, v katero smer se bo zgodba razvila.
Pripovedovalski geni
Med domačimi pripovedovalci je eden od letošnjih gostov tudi risar Ciril Horjak, ki neguje ljubezen do pripovedi že od malih nog. Zgodbe pripoveduje s slikami. V stripu in karikaturi, ki sta njegovi glavni izrazni sredstvi, rahločutno komentira družbene in socialne razmere pri nas ter v drobnih detajlih razkriva utrinke iz sebi najbližjega sveta. Številni ga poznajo tudi kot dr. Horowitza.
»V času, kjer vsi visimo pred zasloni, je čudovito doživeti živi stik s poslušalci in s kolegi pravljičarji na Pripovedovalskem festivalu,« je odgovoril na vprašanje, zakaj sodeluje na tej prireditvi. Ali pripovedujete od nekdaj ali ste se navdušili ob tem dogodku, nas je še zanimalo. »Že od malih nog nakladam. Italijanski glagol caricare, iz katere izvira beseda karikatura, pomeni naložiti. Torej ves čas nekaj nalagam, tako ali drugače; ko govorim, rišem ali pa nalagam datoteke na dropboxov.« V njegovi družini je bil glavni car pripovedovanja dedi, bil je mojster pripovedovanja. Najraje je poslušal njegove zgodbe iz vojne, iz zapora in prisilnega dela. Danes pa najraje prisluhne prijateljem in znancem pripovedovalcem, saj je večina njih izjemnih mojstrov besede! »Na festival ne pridem le zato, da kaj povem, ampak tudi in predvsem poslušat,« je še dodal Horjak.
Od maratona do festivala
Korenine festivala Pravljice danes segajo v leto 1998, ko je pravljičarka, pisateljica in pesnica Anja Štefan zasnovala dogodek, imenovan Pravljični maraton. K sodelovanju je leto za letom vabila poklicne igralce, knjižničarje, ilustratorje, pisatelje, ljudske pripovedovalce … in jih usmerjala k pripovedovanju zgodb iz domačega in tujega ljudskega izročila. Leta 2004 se je Pravljični maraton preoblikoval v pripovedovalski festival Pravljice danes.
Festival poteka v Cankarjevem domu, Slovenskem etnografskem muzeju in Kinodvoru (v Ljubljani), spremljevalni program pa bo v Ljubljani in številnih slovenskih krajih zvenel vse do konca marca. Osnovni vodili festivala ostajata vsa leta enaki: nastopajoči poslušalcem ponujajo zgodbe, ki jih prosto pripovedujejo, predstavljene pripovedi pa izvirajo iz različnih ljudskih izročil. Festival poslušalcem omogoča, da doživijo dobro pripovedovano besedo, ljudskim pripovedim pa išče živo pot v današnji čas. Program zadnja leta skupaj oblikujejo, vodijo in koordinirajo Anja Štefan, Irena Matko Lukan, urednica otroškega leposlovja, in Alenka Veler, urednica mladinskega leposlovja pri založbi Mladinska knjiga.
