Maša Derganc: Pomembno je, da znamo odpuščati sebi

Moj partner je moja skala. Preberite intervju z igralko SNG Drama.

tor, 08.03.2016, 06:00
»Ključna težava sedanjosti je, da se ne pogovarjamo več, le še všečkamo, kar vidimo na zaslonu pred seboj. V prepričanju, da imamo okrog sebe kup ljudi, v resnici pa nobenega pravega. «


»Z biološkim očetom nikoli nisem imela prav dosti stikov. Z vso gotovostjo lahko trdim, da je bila edina, ki me v vsem tem èasu nikoli ni pustila na cedilu, moja mama. Ta je le ena in pri meni ni bila nikoli odsotna, navkljub ločitvam. «


»Rastline in živali, vso naravo moramo čuvati, z njo ravnati nežno, sočutno - enako kot s sočlovekom. To je tista prava humanost. Iz narave je treba vzeti le toliko, da preživimo, ne pa, kot reče hijena v naši predstavi: »Žival se naje, človek pa nagrabi.« Prav grabežljivost in neumnost sta tisti, ki bosta človeštvo pokopali.«

»Higiena odnosov je prav to, da se ne prepustiš temu, da bi tvoje delo in hitenje, ki ga je v našem svetu vedno več, načela intimo, ki jo imaš doma s svojimi bližnjimi. «


»Drži, da brez pridnosti in garanja ne gre, a to ni vse. Človek mora biti tudi spočit, ranljiv in sproščen, da lahko naredi kaj novega, prepričljivega - vsaj kar zadeva ustvarjalne poklice.«

Izraža mirno, ženstveno eleganco in modrost, a oči in izraz na obrazu pričajo o plamenu v njej, ki zna prav tako podivjati. Tudi na odru. Prav zato je pogovor s stalno članico SNG Drama Mašo Derganc - trenutno upodablja Jane v komediji Rokgre: Tarzan - vedno znova zanimiv in navdihujoč. Še toliko bolj, ker sva nazadnje izpeljali intervju pred dvanajstimi leti, ko je prvič postala mama.

Takrat sta nama med sprehodom v parku Tivoli delala družbo njena prvorojenka Iza v vozičku ter njihov družinski kuža. Tokrat sva se z izkušeno igralko - med drugim žlahtno komedijantko leta 2014 za vlogo Dame ter oblikovalko lika dr. Sršenove iz nepozabne slovenske televizijske nadaljevanke Naša mala klinika - pogovarjali na štiri oèi. V tišini očarljive gledališke kavarne, dopoldne odprte le za naju.

Trenutno nastopate z Markom Mandičem, s katerim sta bila soigralca že kot absolventa, kajne?

Ne le z Markom, tudi z Urošem (Fürstom, ki prav tako nastopa v predstavi, op. a.). Sicer sta bila letnik pred mano, a po odhodu v Ameriko za leto dni - kjer smo se prav tako srečali in družili - sta se vrnila in smo akademijo končali skupaj kot sošolci. Skoraj hkrati smo prišli tudi v Dramo.

Kako se vaši takratni pogledi in nastopi razlikujejo od današnjih, ko spet stojite skupaj na odru?

Mislim, da smo se novega projekta zelo veselili. Sama tudi v zavedanju, da smo se precej spremenili in ima vsak svoja prepričanja in vizije. Zares so trčila mnenja, a to je za projekt vedno produktivno. Imeli smo vaje, med katerimi smo se blazno zabavali, včasih pa tudi kregali - a ne v slabem pomenu besede, temveč konstruktivno. Vsak seveda začne iz svojega zornega kota in osebnosti. Želim si, da bi čim prej spet delali skupaj, ker smo se vsi trije predstave lotili zelo strastno in jo tako tudi igramo.

Ste morda z na trenutke surovo, a hkrati zabavno, inteligentno predstavo o partnerstvu in drugih ključnih odnosih še bolj prevetrili svoje igralske osebnosti?

(Se zamisli.) Dokazali smo zrelost, ker je vsak sebi in drugima dvema dopustil biti natančno to, kar je. Na odru se vedno zgodijo lepe stvari, ko se upaš odpreti in pokazati točno tak, kot si - kot misliš, razumeš in čutiš. Brez sprenevedanja, ki je bližnjica do nečesa, kar v resnici ni ne zanimivo ne prepričljivo. Smisel gledališča je zame prav v tem, da se kot igralka ne spakujem, temveč pokažem življenje v vsej mesenosti, surovosti, pristnosti.

Vsakega človeka najbolj opredeljuje to, kako je odraščal. Vi ste imeli kar tri očete - poleg biološkega še dva očima. Kako vas je to oblikovalo? Zanimivo, da ste že mnogo let srečni v zakonu s precej starejšim - a še vedno zelo mladostnim - Borutom Veselkom. Ženske, ki kot deklice ob sebi nismo imele večino časa prisotne močne in enotne očetovske figure, si pogosto podzavestno najdemo zrelega, izkušenega partnerja, ki nam te rane pomaga zaceliti.

Zagotovo, to je povsem razumljivo. V prvi vrsti se mi zdi pomembno, da je moj partner moja skala. Nekdo, na katerega se lahko oprem, in tudi on name. Verjetno ženska to teže najde v svoji generaciji, ker moški večinoma dozorijo malce kasneje. Odgovornost za to nosimo tudi ženske in kot mama (poleg dvanajstletne hčerke je rodila sina, ki šteje deset let, op. a.) se tega še bolj zavedam in si želim svojemu sinu dati to, da bi bil stabilen, zanesljiv moški. Ženske si tega od nekdaj želimo in pričakujemo.

Obe sva bili rojeni v hipijevskih časih, a vaše otroštvo je bilo še posebno razgibano. Obdobje, ko ste imeli ob sebi prvega očima, ste sami poimenovali krščansko. V njegovi družbi ste poslušali resno, klasično glasbo. Drugi mamin partner je bil svetovljanski Američan, ki vam je pomagal vzbuditi zavedanje o koristnosti tega, da se znaš kar najhitreje finančno postaviti na svoje noge, zato ste med drugim že med študijem začeli delati kot natakarica. Oba očima sta bila po svoje dragocena.

Ne le onadva, vse skupaj v moji zgodbi je bilo dragoceno. Z biološkim očetom sicer nikoli nisem imela prav dosti stikov. Z vso gotovostjo pa lahko trdim, da je bila edina, ki me v vsem tem času nikoli ni pustila na cedilu, moja mama. Ta je le ena in pri meni ni bila nikoli odsotna, navkljub ločitvam. Ločitev se mi nikakor ne zdi sporna. V resnici gre za sredstvo, ki nam lahko zelo olajša življenje. Seveda pa se je treba iskreno vprašati, ali gre le za pobeg pred težavami ali je za nas nujen korak k temu, da bi bili srečnejši. Konec koncev lahko rečem, da sta bila oba moja očima krasna človeka, ki sta lepo skrbela zame. Zagotovo me ne bi bilo tukaj, kjer sem, če ne bi imela natančno takšnega zanimivega in pisanega otroštva, kot sem ga imela. Mogoče me je tudi zato življenjska pot pripeljala do teatra in njegovih zgodb.

Že kot punčka ste na gledaliških predstavah gledali takratne igralce - ti so čez leta postali vaši kolegi - kot bi bili polbogovi.

Drži in sanje, da bi tudi sama nekoč postala del igralskega ansambla, so se mi zelo hitro uresničile. Zdaj se je treba samo še naučiti sanjati naprej. Nikoli ne smeš izgubiti svojih sanj. To se mi zdi izjemno pomembno.

Kako ne izgubiti, ne poteptati svojih sanj?

Težava današnjega sveta je sploh prepoznati željo, ki bi nas lahko osrečila. Naša - vsaj moja - naloga je biti srečna, imeti želje in za njihovo uresničitev tudi delati. To me osmišlja, daje razlog, zakaj živim. Potrditev, da je moje življenje nekaj vredno. V svetu, ki je usmerjen zgolj potrošniško in materialno, pa se seveda lahko na trenutke znajdemo v veliki praznini; ko težimo za denarjem in priznanjem - za vsem tistim, kar nas v resnici ne uresničuje, in zelo hitro pristanemo v nekakšni luknji, iz katere ne vidimo izhoda.

Pomembno je, da se čim pogosteje vračamo k sebi in svojim najbližjim - prijateljem, ljubezni, otrokom. Ključna težava sedanjosti je, da se ne pogovarjamo več, le še všečkamo, kar vidimo na zaslonu pred seboj. V prepričanju, da imamo okrog sebe kup ljudi, v resnici pa nobenega pravega. Zanemarjamo medčloveške odnose. Pa s tem ne mislim, da se ne smemo prepirati, soočati različnih mnenj - kje pa, prav nasprotno! Nehati moramo gledati drug skozi drugega. Treba se je ozreti vase in v sočloveka. Pri tem lahko pomaga tudi gledališèe, kjer gre za angažiranje gledalca, stik z njim. Dialog se dotakne vseh prisotnih - bodisi razumsko bodisi čustveno. Igralec zares stoji pred teboj in ti daje občutek, da je stavek povedal tebi osebno, medtem ko denimo televizija in drugi mediji z zasloni v vlogi posrednika tega doživljanja, vpogleda v dušo ne omogočajo.

Vaša predstava pa ga. Priljubljeni lik Tarzana je bil v zgodovini obravnavan najrazličneje - denimo že leta 1936 so o njem posneli črno-beli film, v tem tisočletju pa so pri Disneyju naredili risanko. V čem je komedija Rokgre: Tarzan režiserke Eve Nine Lampič in dramaturginje Simone Hamer drugačna?

Strinjam se s komentarjem Ivice Buljana, ki je glede vsebine dejal, da gre za afterparty Tarzana in Jane; kaj se zgodi potem, ko je konec idealiziranega pogleda na zvezo. Tudi vsi mi danes kot družba živimo nekakšen afterparty; ogromno smo že dosegli, pokazali, veliko doživeli - kaj nam še ostane? Od zabave smo že zelo utrujeni, ne zadovolji nas več. Čudovito je, kako je Roku Vilčniku (avtorju dramskega besedila, op. a.) uspelo v zgodbo o Tarzanu in Jane vplesti igro o odnosih, trikotniku, ljubezni in hkrati o civilizaciji in propadu narave oziroma o tem, kako človek uničuje ta svet - velikokrat pod pretvezo ljubezni. Mogoče smo prav zato, ker nas vse to muči, k projektu pristopili posebej angažirano. V njem se ni bilo težko najti.


Imate občutek, da se kolektivna zavest o tem, da je treba nujno bolj zaščititi naravo, vendarle prebuja? Newagevci trdijo, da ima vsaka nova generacija otrok bistrejšo glavo in močnejše srce in bo lahko rešila, kar so predniki uničili.

Vsekakor se v boju za boljši svet ne smemo predati. Takoj ko kot posameznik obupaš in dvigneš roke, si že samodejno vse skupaj poslal k vragu. Vsak pogovor s kom, ki se teh problemov zaveda - tudi ta, ki prav zdaj poteka - celi rane. Takoj ko se dva človeka spogledata in spregovorita o pomembnih stvareh. Vsak tak korak prispeva k temu, da smo kot ljudje boljši in lepši.

Na temo odgovornosti za ohranjanje narave obstaja lep star pregovor: Zemlje nismo podedovali, temveč smo si jo izposodili od svojih otrok.

(Pokima.) Prav zato moramo rastline in živali, vso naravo čuvati, z njo ravnati nežno, sočutno - enako kot s sočlovekom. To je tista prava humanost. Iz narave je treba vzeti le toliko, da preživimo, ne pa, kot reče hijena v naši predstavi: »Žival se naje, človek pa nagrabi.« Prav grabežljivost in neumnost sta tisti, ki nas bosta kot človeštvo pokopali.

Kako v vaši družini, glede na to, da sta s partnerjem zelo zaposlena in živite v središču mesta, poskrbite, da ste dovolj v naravnem okolju?

Uspeva nam, da redno izvajamo pobege v naravo. To se vedno da, če hočeš. Ne nazadnje gre za to, da z družino ves čas ohranjaš stike. Higiena odnosov je prav to, da se ne prepustiš temu, da bi tvoje delo in hitenje, ki ga je v našem svetu vedno več, načela intimo, ki jo imaš doma s svojimi bližnjimi. Najboljša okoljevarstvena taktika družine - če se lahko tako izrazim - je prav ohranjanje pristnih odnosov in pogovor. Kadar se ta zgodi v naravi, še toliko bolje.

Prej ste dejali, kako pomemben oporni steber je bila v vašem življenju mama. Občutek imam, čeprav je ne poznam, da ni in ni bila nikoli labilna oseba, ki jo nosi kot po vetru, temveč je močna, odločna, iskrena in hkrati ljubeča ženska. Imam prav? Kakšen je vajin odnos danes?

Zagotovo. Vsi se srečujemo s tem, da svojim staršem pripadamo in od njih črpamo ljubezen ter smisel. Zdi pa se mi tudi zelo pomembno, da v določenem obdobju življenja začnemo pripadati sami sebi in začnemo prejeto ljubezen širiti naprej. Le tako - na težji ali lažji naèin - pridemo do prave samouresničitve, tistega notranjega miru, ki si ga vsi tako zelo želimo. Vsaj z leti. (Nasmeh.)

V intervjuju pred mnogo leti ste izjavili, da ne marate, ko prijateljice v vaši družbi kritizirajo svoje moške, in se spraševali, zakaj so potem sploh z njimi. Še vedno tako mislite?

Z leti, ko dozorevamo, se naše mnenje kdaj tudi oplemeniti. (Iskriv smeh.) Načeloma se s takrat izrečenim še vedno strinjam, a za ženske je sploh v zadnjem času zelo pomembno, da se povezujemo in pogovarjamo. Damo iz sebe vse tisto, zaradi česar ne moremo dihati. V družbi pravih prijateljic, ki se spoštujemo, lahko tudi pokritiziraš svojega moža - zakaj pa ne, z veseljem - a se mi zdi vendarle idealno, če to, kar me na njem moti, povem kar njemu. Moram pa priznat', da se ni kaj dosti za pritoževat'. No, včasih mi gre prav na živce, ker je tako stabilen in se noče kregati z menoj. Ni mi lahko. (Smeh.)

Lahko se pohvalite tako z zglednim partnerskim, družinskim življenjem kot z uspešno kariero, ki je bila tudi plod trdega dela in discipline, med drugim pridobljene na srednji šoli za balet.

(Rahlo odkima.) Vrsto let sem bila prepričana, da sta disciplina in trdo delo tista, ki te pripeljeta do zmage, uspeha in sreče. Drži, da brez pridnosti in garanja ne gre, a to ni vse. Človek mora biti tudi spočit, ranljiv in sproščen, da lahko naredi kaj novega, prepričljivega - vsaj kar zadeva ustvarjalne poklice. Zelo težko je delati, če si napet in prezahteven, predvsem sam do sebe. Ambicijo je treba dati malo na stran, saj te pravzaprav zavira. Prav zaradi nje teže narediš kaj neponovljivega, občutno drugačnega. Bolj kot disciplina se mi zato zdi pomembno, da znamo - predvsem kot ženske - same sebi odpuščati. Si dopustimo delati neumnosti in napake. Te so včasih prav nujne, da se lahko obrnemo vase in najdemo pravo pot.

Prijavi sovražni govor