Maša Kagao Knez: »Afriški gib je inspiracija«

Osrednji dogodek festivala afriške kulture Baofest je nocojšnja plesno-glasbena premiera Dia Diasso Diasspora.

Objavljeno
26. marec 2013 15.31
Posodobljeno
27. marec 2013 08.00
Tanja Cirman, Delo.si
Tanja Cirman, Delo.si

Nocoj ob 20. uri bo v Cankarjevem domu osrednji dogodek 4. mednarodnega festivala afriške kulture Baofest, predstava Dia Diasso Diasspora. Namen festivala je prikazati raznolikost afriških kultur in jih približati slovenskemu gledalcu.

Kljub zanimanju je iz leta v leto finančno bolj podhranjen in tako ne more ponuditi vseh vsebin, je povedala predsednica društva Baobab,­ plesalka in koreografinja Maša Kagao Knez. Po očetu je Afričanka, po materi, plesalki in koreo­grafinji Jasni Knez, pa Slovenka.

S plesom se ukvarjate od malega. Predvidevamo, da tudi z afriškimi ritmi.

Začela sem z izraznim plesom in različnimi tehnikami znotraj njega, toda ples je bil zame zgolj hobi. Mama me je že v osnovni šoli vpisala k afriškim plesom, sama bi šla recimo raje na jazz balet. Ko sem šla prvič v Burkino Faso, sem ples samo opazovala. Kasneje sem se začela intenzivnejše spraševati, kaj pomeni odsotnost mojega očeta oziroma kje je ta moj drugi jaz. Šele ko sem pri triindvajsetih odšla v Pariz na šolo Georgesa Momboya za tradicionalni in sodobni afriški ples, sem bila ob tem, kar sem videla, tako fascinirana, da nisem več premišljevala o svoji poti. Na avdiciji sem bila sprejeta.

Danes v Sloveniji veljate za vodilno plesalko afriških plesov.

Ker drugega ni. Barbara Pečko je prenehala plesati. Pridružila se mi je Dalanda, ki prav tako izhaja iz sodobnega plesa in so jo afriški pritegnili šele kasneje.

Privoščiva si stereotipno vprašanje: Je res, da je telo črnca bolj ustvarjeno za ta ples kot telo belca?

Fizis je res drugačen, toda da bi imeli Afričani ples, ritme v krvi, kot se rado reče – s tem se ne strinjam. Nekateri Afričani so rojeni tukaj in so za ples, ker z njim niso imeli stika, popolnoma netalentirani. V Afriki so s plesom povezani od malega. Po drugi strani poznam plesalko iz Švedske, ki je v afriških plesih perfektna in tako ruši predsodek, da afriški plesi niso za belce.

Je tradicionalni ples v Afriki še prisoten?

S tujimi vplivi se je precej izgubil – danes se ga da odkriti morda samo še na kakšni vasi. Veliko se je spremenilo z ustanavljanjem narodnih ansamblov, da bi se po koncu kolonializma poveličevalo afriško kulturno dediščino. V ta namen so iz vseh vasi vzeli najboljše ustvarjalce, vsak od njih je seveda imel svojo glasbo in svoj ples. Začeli so oblikovati nove koreografije in nastali so novi spoji. Zato je težko govoriti o neki res tradicionalni čistosti.

Ob afriški kulturi se pogosto pozabi, da gre za ves kontinent, za različne kulture. Kako vam uspeva v enem festivalu zajeti to širino?

Bistvo festivala je pokazati na raznolikost afriške kulture, ki je res bogata. Ali jo bomo v vseh teh letih res zaobjeli? Če bi imeli dovolj sredstev, bi lahko pripravili, denimo, teden Senegala. Moti me, ker se govori o afriškem plesu. To je tako, kot bi govorili o evropskem plesu.

Je festival kaj pridobil na prepoznavnosti, glede na to, da je letos že četrtič?

Zdi sem mi, da je, saj prihaja vedno več ljudi, povečalo se je tudi zavedanje, da afriški plesi niso samo obredna zadeva, temveč so lahko tudi odrska umetnost. S koncerti z različnih koncev Afrike občinstvo spoznava različne stile, tako glasbene kot plesne, in opazuje povezovanje sodobnejših izrazov s tradicionalnimi. Še vedno pa vsak dan slišim enake komentarje, kot sem jih pred leti, in to se verjetno ne bo spremenilo.

Po drugi strani ne bi mogla reči, da smo uspešni, ker imamo premalo možnosti, da bi dosegli vse, kar si želimo. Nimamo denarja za promocijo, tako da vse ostane v krogih ljudi, ki nas poznajo, širše javnosti pa se festival ne dotakne. To nam je uspelo le prvič. Pri četrti izdaji je morda prezgodaj ocenjevati, je pa res, da je festival vsako leto manjši, namesto da bi rasel. Sicer poskušamo pripraviti nekaj dogodkov, ampak ni več tako kot na začetku, ko smo en teden v septembru vsak dan nudili obilo programa. Zdaj so tu samo še delavnice in naša predstava. Več žal ne moremo ponuditi.

Se Afričani, ki živijo v Sloveniji, povezujejo prek vašega društva?

Na tem področju smo po mojem mnenju naredili veliko. S pomočjo evropskih sredstev smo razvijali projekt ISAK – izrazni svet afriške kulture, v okviru katerega smo pripravili veliko brezplačnih glasbenih in plesnih delavnic, razvil se je tudi pevski zbor.

Kakšen ples poučujete na rednih tečajih v studiu Baobab?

Na enem učim afro sodobni ples, tu razbijam določene ustaljene forme in iščem nove. Drugi tečaj je afro afro. Pod afro se danes v svetu razume mešanje različnih afriških plesov in ritmov. Bobnarja prosim za ritem in iščem nekaj novega. Vsem tečajnikom vedno povem, da to ni tradicionalni ples in da ga ne bi mogla učiti, ker ne prihajam od tam. Včasih povabimo tuje pedagoge, da pokažejo ples svoje vasi.

Od kod črpate novo znanje?

Kot plesalec vedno raziskuješ nov gib, si daješ nove naloge in tako vedno nastaja nekaj novega. Če daš isti gib drugemu plesalcu, bo iz njega spet potegnil nekaj novega. Od kod prihaja vse to? Mislim, da iz že pridobljenega znanja. Še vedno hodim dvakrat tedensko na balet, če mi čas dopušča, grem na uro sodobnega, modernega plesa. Posvetiti se samo eni stvari in to delati dobro, je super, vendar mora plesalec ohranjati širino znanja. Iz tega lahko nastanejo zanimive stvari, recimo nekaj afriških gibov začiniš s tremi piruetami. To je raziskovanje brez konca.

Osrednji dogodek festivala, nocojšnja premiera predstave Dia Diasso Diasspora v Cankarjevem domu, raziskuje večen razcep med dvema domovinama in občutek (ne)pripadnosti, ki izhaja iz tega. Kako je nastajala predstava?

Počasi. Z idejo iskanja identitete med Afriko in Evropo se ukvarjam že ves čas in je izražena v vseh predstavah. S plesalkami smo se spoznale v Parizu, skupen nam je bil preplet sodobnega in afriškega plesa. V predstavi sodelujeta Dalanda Diallo in glasbenik Issiaka Sanou, oba pedagoga in člana Baobaba, ter Irena Yebuah Tiran in Leticia Slapnik Yebuah. Najprej smo se dobile v okviru nekega drugega projekta, potem pa sem predstavo prijavila v koprodukcijo Cankarjevega doma.

Začeli smo z lastnimi zgodbami in izkušnjami, pridobljenimi s pomočjo intervjujev, ki jih je z nami posnela dramaturginja Andreja Kopač. Zgodbe smo vpletli v predstavo, raziskovali plesne stile, kako se da razviti afriški gib in obratno, kako iz sodobnega dobiti nekaj afriškega. Zanimala nas je torej ta mešanica, pri kateri sodelujejo tudi glasbeniki s svojo zgodbo.

Afriški in sodobni ples se precej razlikujeta. Medtem ko prvi za svoj izraz potrebuje glasbo, je za sodobni ples pomemben gib, ki lahko funkcionira tudi brez glasbe.

Gre za spoj, kako lahko črpaš iz nečesa in ustvariš novo. Afriški gib je inspiracija. Lahko te navdihne tudi posebna energija, ki je v afriških plesih. Sodobnost pa lahko najdemo že v odrski postavitvi.

Je izvedba predstave velik finančni zalogaj?

Pridobili smo 3500 evrov od sponzorjev, samo za stroške smo porabili že 10.000 evrov prihrankov, poleg tega vsi delamo zastonj. Javni razpisi so objavljeni prepozno, tako da še čakamo na rezultate in upamo na pozitiven odgovor. To je večni problem v umetnosti. Od nas se pričakuje, da bomo naredili brezhibno predstavo in da bomo brez honorarjev že nekako preživeli. Mislim, da je v Sloveniji preveč poudarka na kvantiteti produkcije na škodo kvalitete. Če bi se vsaj dalo kompenzirati ... Res upam, da bomo pridobili sredstva in bom lahko plačala plesalke in glasbenike.