Tiskane izdaje
Jacques Lacan je v njej videl ponovno rojstvo duha klasične atenske komedije. Britanski producent in dramaturg Martin Esslin jo je razglasil za mojstrovino sodobnega časa. Francoski sociolog in filozof Lucien Goldamann za prvo veliko brechtovsko igro francoske dramatike. Za pisca avtorjeve biografije Edmunda Whitea je bilo moderno gledališče z Balkonom izumljeno na novo.
Igra Balkon kontroverznega francoskega pisatelja in političnega aktivista Jeana Geneta (1910–1986) velja za eno najskrivnostnejših, kompleksnih in fascinantnih sadov gledališke avantgarde. Nekateri režiserji so ji očitali nedovršenost, še zlasti, ker se je avtor kar naprej vračal k pisanju novih različic, režiserjem pa pisal pisma z napotki. Igro je Genet po dolgem literarnem molku napisal leta 1956, leto pozneje je bila prvič uprizorjena v Londonu, leta 1960 v New Yorku in v režiji Petra Brooka tudi v »domačem« Parizu, tri leta pozneje je bila posneta na filmski trak.
Na londonsko praizvedbo policisti avtorja niso spustili, saj je, ker z uprizoritvijo ni bil zadovoljen, glasno zahteval njeno odpoved. Jean-Louisu Barraultu, francoskemu gledališkemu in filmskemu igralcu ter režiserju, ki se je zanimal za uprizoritev Balkona, je leta 1959, denimo, napisal: »Z Balkonom sem imel že precej sranja, in če ga boste režirali ali pa to nameravate storiti, boste tudi vi v isti godlji.« V drugo izdajo Balkona, ki je izšla leta 1962, je zato dopisal uvod in ga naslovil nič drugače kot Kako igrati Balkon?
Od klateža do pisatelja
Genet je bi zelo zapletena oseba, izhajajoča iz prav nič idiličnega otroštva. Oče je neznan, mama se ga je pri sedmih mesecih odrekla in Genet je od takrat bival pri rejnikih. Kot najstnik je povzročal številne skrbi, ponočeval in kradel, pri petnajstih je bil hospitaliziran na oddelek za otroško psihologijo, od koder je večkrat pobegnil. Pri šestnajstih je bil že prvič zaprt. Da bi ušel popravnemu domu, se je komaj polnoleten pridružil vojski, služil je v Siriji in Maroku, pozneje je dezertiral. Potoval je po Evropi, beračil, kradel in se prostituiral. Zaradi dezerterstva je bil ponovno zaprt in v zaporu je tudi začel pisati.
Leta 1944 je izdal svoj prvi roman Naša gospa Cveta, ki je zaradi seksualne neposrednosti šokiral. Dve leti pozneje je izšla njegova drama Služkinji, še leto zatem roman Querelle iz Bresta, ki je pozneje postal podlaga za zadnji Fassbinderjev film. Leta 1948 je bil zaradi vloma spet obsojen, kot povratnik celo na dosmrtni zapor, a so se zanj zavzeli znani francoski pisatelji, med njimi Sartre, tako da je bil izpuščen. Sartre je bil tudi tisti, ki je leta 1952 napisal daljšo študijo k Genetovim Zbranim delom in ga umestil med najpomembnejše sodobne avtorje. Že v naslovu ga je označil za mučenika in svetnika.
Po partnerjevi smrti, ki je leta 1964 storil samomor, je zapadel v depresijo, a se je v družbenem vrenju leta 1968 močno politično aktiviral, potoval je po Bližnjem in Daljnem vzhodu, ZDA, Franciji, pisal politične članke in eseje, se srečal celo s palestinskim voditeljem Arafatom in izrazil simpatije z akcijami RAF. Konec osemdesetih je zbolel za rakom. Umrl je star 75 let. Pokopan je v Maroku.
Institucionalizirani izobčenec
Genet je med drugim avtor petih romanov in avtobiografije Dnevnik lopova, osmih iger in številnih esejev o umetnosti. V ospredju njegovega literarnega dela je subvertiranje moralnih vrednot sodobne družbe, fascinacija nad nasiljem, lepoto in zlom, pa tudi vprašanje identitete spola.
Kot v gledališkem listu piše dramaturg tokratne slovenske uprizoritve Tomaž Toporišič, je Genet posebna vrsta institucionaliziranega izobčenca, ki obenem je in ni del kanona, vsaj ne kanona »neproblematičnih« klasikov. Treba je dodati, da se Genet sam v primerjavi z nekaterimi drugimi »problematičnimi« klasiki ni nikoli želel vključiti v kulturni establišment, ampak je vedno živel na njegovem in družbenem obrobju.
Balkon velja za njegovo najboljše dramsko delo, pa tudi največkrat interpretirano. Sestavlja ga devet slik. Večino se odvije v bordelu, »hiši slepil«, postavljeni v neimenovano mesto, v katerem vre revolucija. Klienti vstopajo v bordel zato, da bi v njem našli, kot zapiše Toporišič, »iluzije zadovoljitve svojih psiholoških in seksualnih potreb. Vstopajo z jasnim namenom, da bi vsaj začasno realizirali svoje lastne fantazije, hkrati pa tudi fantazije občinstva«.
Bordel je tu v funkciji mikrokozmosa nekega režima, ki je ogrožen od zunaj. Ta ekspozicija služi Genetu zato, da na njeni podlagi razgrne problematiziranje družbenih vlog moči: strankam bordela je dano, da igrajo škofa, sodnika, generala, policijskega šefa ... A pri Genetu ne gre za klasično vživljanje v vloge nekoga drugega. Nasprotno: pred nami je igralec, ki igra vlogo, ki se pretvarja, da je vloga ...
V tem smislu je Balkon tudi tipično gledališču imanentna igra - igra o gledališču sredi družbenega gledališča, igra videza in resnice ter neprestane dvoumnosti. A esenca tega kompleksnega sveta je status quo. Nič se zares ne spremeni. Edina resnica sveta je smrt. Vse ostalo je igra, slepilo. Tudi revolucija, ki vre pred vrati bordela.
Šele tretja uprizoritev
Balkon je bil na slovenskih poklicnih odrih prvič uprizorjen šele leta 1988 in sicer, kot tokrat, prav v Slovenskem mladinskem gledališču. Režiral ga je takrat dvaintridesetletni Janez Pipan. Slovenski kritiki uprizoritvi v primerjavi s kritiki iz drugih republik bivše države večino niso bili posebej naklonjeni. Dodelili pa so ji med seboj celo povsem nasprotujoče si očitke. Medtem ko naj bi, denimo, za ene režiser bral Balkon preveč politično, so mu drugi očitali premalo političnega angažmaja.
Eni so se navduševali nad vizualizacijo, drugi so jo zavrnili kot preveč spektakelsko ... Ta mlačni odziv gre morda razumeti tudi v kontekstu, da je šlo za obdobje, ko so gledališče zapustili režiser Dušan Jovanović ter igralca Radko Polič in Milena Zupančič, menjava generacij pa je očitno prinesla večjo distanciranost ocenjevalcev. Kakorkoli, Pipanov Balkon je bila gotovo ena najodmevnejših predstav Mladinca v drugi polovici osemdesetih let.
Jean Genet sicer ni prav pogost gost slovenskih odrov. Največkrat sta bili uprizorjeni njegovi Služkinji, tokratna uprizoritev Slovenskega mladinskega gledališča, ki je v rokah režiserja Diega de Bree, pa je šele tretja uprizoritev Balkona pri nas. Igro je prevedel Aleš Berger.
Prostor, kjer lahko grešimo
De Brea se z Genetom ne srečuje prvič. V ljubljanski Drami je pred osmimi leti režiral Služkinji. Po njegovih besedah je Balkon veliko težje uprizorljivo besedilo. Je obenem intimno in politično, brati pa ga je mogoče zelo pozunanjeno ali pa skozi prizmo dvojice komedija-oblast: »Tisto, kar kažemo navzven, je maska, a ta maska lahko v določenih kritičnih situacijah razpade. To zunanjost, ki zakriva, lahko odpremo samo v nekem podzemlju, coni zla. V podzemlju lahko grešimo, saj za greh ne bomo kaznovani. Prostor podzemlja, v katerem je toleranca strahotna, potrjuje, kako je naša civilizacija potvorjena in neresnična. Za edino resnično se izkaže slepilo.«
De Brea pri tem dodaja, da je Balkon postavljen v kontekst vojne oziroma nasilja, vojna pa ni nikoli slepilo, ampak je še kako realna. Moment apokalipse, ki prihaja, je univerzalen. Da bi v bordelu, ki je tu seveda metafora, močneje delovali, potrebujemo ravno grožnjo apokalipse. V tem smislu je podzemlje prostor, ki na neki način proizvaja dobro, saj postane prostor, kjer ni več laži. »V podzemlju smo natanko to, kar smo.«
Besedilo je odprto tako tragičnemu kot komičnemu, kar je za režiserja tudi ključ Balkona, ki je po njegovem zelo dekodiran tekst in za igralca izjemno težaven. Od njega ne zahteva samo »igre v igri«, ampak tudi »dvojnost igranja samega sebe«. Vprašanje, s katerim se sooča igralec, je, »kako biti do sebe ironičen in kako se sprijazniti s tem, da v nekem trenutku ne moreš narediti ničesar«. De Brea Balkona tudi nima za angažirano besedilo: »Gledališče ne spreminja sveta, ampak ga inscenira.«
Z Milkom Lazarjem o njegovi Deseti hčeri
