Maturitetno branje: Metaforična norišnica, ki ne izvzame nikogar

Veliki briljantni valček: Drama o totalitarnem času, upornem duhu in lepoti svobode.

Objavljeno
14. februar 2014 17.49
Peter Kolšek, kultura
Peter Kolšek, kultura

Veliki briljantni valček Draga­ Jančarja, ki je kot dramski tekst nastal leta 1985 in bil takoj dvakrat uprizorjen, je bil eden ključnih slovenskih umetniških dogodkov desetletja. Le štiri­ leta kasneje je padel berlinski­ zid, še dve leti zatem pa je spremenjen evropski politični zemljevid bistveno dopolnil razpad Jugoslavije.

Jančar je torej pisal dramo v slutnji in pričakovanju nekega konca – ne da bi mogel vedeti, kdaj bo do njega prišlo. Tudi preostala Jančarjeva literatura osemdesetih let je bila v znamenju sveta na prehodu, torej sveta, ki je, kar zadeva povojno ureditev, propadal, hkrati pa so se že kazali jasni obrisi nove neblokovske Evrope: takšni teksti so roman Severni sij (1984), kratke zgodbe Smrt pri Mariji Snežni (1985), drame Disident Arnož in njegovi (1982) ter Dedalus in Zalezujoč Godota (obe 1988).

Zlasti prva, o disidentu, ki se v imenu individualizma upre totalitarizmu, je sporočilno zelo blizu Velikemu briljantnemu valčku, pravzaprav je njegova predhodnica. Kar zadeva Draga Jančarja, je bilo to desetletje, v katerem si je doma pridobil status najpomembnejšega aktualnega pisatelja, številni prevodi pa so mu utrli sloves evropskega literarnega in intelektualnega disidenta.

Razpoloženje osemdesetih let

To razburljivo desetletje je svojo potresnost, tako pod površjem kot na njem, seveda kazalo tudi na drugih področjih. V popularni kulturi je bil najglasnejši punk, v družbenih teorijah pa so se grmadili koncepti, ki so utrjevali civilno družbo. Vrstili so se protesti, peticije in javna pisma. Očitno je bilo, da totalitarna država poka po šivih, čeprav so bili vzvodi zlasti vojaške moči še trdno v rokah represivnih institucij, ki so po Titovi smrti edine ostale razmeroma neomajane.

Jančarjevemu Valčku se je mogoče dovolj dobro približati prav z upoštevanjem te dvojne atmosfere; po eni strani splošno širjenje zavesti o nujnosti političnih sprememb, po drugi strani nemočen občutek spričo represivne moči države. Jančar je postavil na oder prav to situacijo: »problematičen« posameznik, glavni lik zgodovinar Simon Veber, ki raziskuje neko uporniško osebnost, poljskega vstajnika Drohojewskega iz prve polovice 19. stoletja, ko je bila Poljska nesvobodna – se znajde v nekakšni umobolnici, prisiljeno hospitaliziran.

V njej je že nekaj njemu podobnih nesrečnikov, toda enako in še bolj je za sporočilo drame pomembna »druga stran«, se pravi nameščenci ustanove, ki se za povrhu imenuje Svoboda osvobaja. Vemo, to je bil ciničen naslov nemških koncentracijskih taborišč; Jančar ga je na tem mestu seveda uporabil za oznako nekega drugega, ideološko nasprotnega totalitarizma – komunizma.

Vsi smo notri, vsi smo v

Na tej drugi strani so konformističen Doktor, zgled instrumentaliziranega uradnika, bolničar Volodja, ki ima nenavadno velika pooblastila, Vebrova žena Klara, ki predstavlja kolaboracijo zunanjega sveta z ustanovo, in zlasti »izvedenca za metaforo«. Ta dva sta pravzaprav glavna, po njunih skrivnih pravilih ta ustanova za razosebljanje ljudi, ki mislijo s svojo glavo, sploh deluje.

Tako predstavlja umobolnica celovit sistem, po katerem deluje totalitarna družba. Znamenita misel, ki jo izreče Volodja (»Nihče ni od zunaj. Vsi smo notri. Vsi smo v.«), povzema represivno naravo enoumne oblasti, ki lomi kritične drže in zaustavlja individualne ­pobude.

V tem smislu je razložljiv tudi konec, ki se za Simona Vebra in sotrpine seveda ne more končati dobro; odrežejo mu popolnoma zdravo nogo. Simbolika je jasna, posledica sistematičnega nasilja v ustanovi, ki je simbol totalitarnega režima, pa tudi: Veber, žrtev lastnega uporništva, postane po operaciji prav tisti vstajnik Drohojewski, zaradi katerega je prišel v ustanovo.

In vsem, ki so »v«, se na koncu pridruži novinec, ki o sebi trdi, da je sam Chopin. Ko briljantno odigra »svoj« valček, je ta res podoba nečesa tako neskončno lepega, kot je svoboda, nečesa, kar se zdi v ustanovi Svoboda osvobaja nedosežno.

Hkrati pa hrepenenje po tej lepoti zagotavlja, da ima družbena norišnica omejen rok trajanja. Če gledamo na to srhljivo zgodovinsko dramo s četrtletne razdalje, najbrž lahko rečemo, da je prešla v valček, čeprav brez briljance.