Medeja - večna begunka, tujka, barbarka, brezdomka

Kot je še pred začetkom Dubrovniških iger povedala direktorica dramskega programa Dora Ruždjak Podolski, so za tri letošnje premiere na igrah zaslužni trije mušketirji: Oliver Frljić z Dantonovo smrtjo, Saša Božić s hommagom kultne predstave Marina Držića Skup: igre, tretji pa je Tomaž Pandur z eno najbolj krutih antičnih tragedij – Evripidovo Medejo.

»Tako kot ladja Argo z Jazonom in Argonavti, ki iščejo zlato runo, je tudi Medeja že tri tisočletja v središču pozornosti; od Evripida ali Seneke pa do danes, vedno znova je aktualna,« pravi Tomaž Pandur.

Gre za arhetip tujke, barbarke, čarovnice, ki je iz največje ljubezni sposobna najstrašnejšega zločina: v trenutku, ko jo izda njen moški, ubije svoja otroka, da bi ga prizadela, in s tem ne kaznuje le Jazona in države, ampak najbolj sama sebe.

Evripidovo besedilo je priredil Darko Lukić, dramaturgija je delo Livije Pandur, scenografijo je, kot v vseh Pandurjevih predstavah v zadnjih devetih letih, podpisal hrvaško-avstrijski trio Numen, kostumografijo Danica Dedijer, izvirno glasbo, ki lovi nasprotja med civiliziranim in poganskim, med človeškim in mitološkim, pa sta ustvarila Boris Benko in Primož Hladnik iz dua Silence, ki s Pandurjem sodelujeta že od predstave Tesla.

Režiser se je z intrigantno materijo Medeje spopadel že za zaključek 55. tradicionalnega festivala klasičnega gledališča v španski Meridi (2009). Tam se je v Medejino kožo preselila španska gledališka in filmska igralka Blanca Portillo, predstavo pa je v devetih ponovitvah v rimskem amfiteatru videlo več kot 25.000 ljudi. Očitno podobna usoda čaka tudi Medejo v koprodukciji hrvaškega HNK, Dubrovniških iger in Pandur.Theaters, saj so tako premiera kot vse tri ponovitve na Lovrijencu razprodane vnaprej, pravijo organizatorji.

Medeja kot begunka, tujka

V vlogi kontroverzne ženske, ki ljubi tako močno, da iz maščevanja lahko ubije tisto, kar ji je najbolj sveto, bo nocoj na prizorišče dubrovniške trdnjave Lovrijenac stopila prvakinja HNK Alma Prica. V na novo izpisani vlogi čuvaja zlatega runa nastopa Livio Badurina, Jazona pa upodablja Bojan Navojec, ki je z močno igralsko prezenco kot Napoleon Bonaparte prav tako zaznamoval Pandurjevo postavitev Vojna in mir. Moški zbor, ki se med predstavo prelevi v Argonavte, zasedajo mladi igralci ansambla HNK. Alma Prica je tako tudi edina ženska v igralski zasedbi, ne brez razloga, saj je režiser s tem še poudaril Medejino osamljenost, odtujenost, odrinjenost. Ta se v drami pokaže že v Medejinih prvih besedah, ko stopi na mračen oder trdnjave: »Drugačna sem. Dobra do tistih, ki jih sovražim, in okrutna do tistih, ki jih ljubim. /.../ Tri tisoč let vsak večer prihajam na to isto mesto, polna nesmiselnega upanja in pričakovanja.«

»Precizna analiza Medejinega značaja odpira vprašanja o osebnosti ženske, ki si je drznila slediti sama sebi, a je zato postala zločinka, morilka svojih dveh otrok, mati in nemati,« piše v eseju dramaturginja Livija Pandur. Ne glede na Evripidovo ali Senekovo interpretacijo ali reinterpretacijo v romanu Christe Wolf Medeja z današnje perspektive ni samo antropološka razlaga mita, niti poenostavljena zgodba odnosa moški-ženska, niti zgodba o maščevanju prevarane ženske, ampak, kot pravi Livija Pandur, »študija obnašanja človeškega bitja pod pritiskom, ko ga stisne moč«.

Medejina stigma

Stigma je tisto, zaradi česar je Medeja še vedno tako moderen lik, poudarja avtor teksta Darko Lukić. Njena stigma je plemenska, etična stigma, zaradi katere blodi v svojem pregnanstvu po zemljevidu bolečine od Kolhide do Kirkinega otoka, Tesalije, Krete, Jolka, Korinta, Aten ... vse do našega časa in prostora. Zato je Pandurjeva Medeja tudi večna begunka, tujka, barbarka. Tema izgnanih, brezdomcev, beguncev in njihovih potovanj je na naših prostorih vedno znova aktualna. »Obstajajo velike zgodovine narodov in držav, a zgodovina brezdomcev, izseljencev je večja od vseh napisanih zgodovin, sestavljena je iz njihovih tišin,« pravi Tomaž Pandur.