Mesto žensk: do golega telesa in golih besed

Med performansi, ki so jih ­avtorice različnih generacij­ na Mestu žensk uprizorile prejšnji­ teden, je bila najbolj domišljena,­ inteligentna in za nameček še duhovita predstava španske, v Baskiji rojene performerke in vizualne umetnice Esther Ferrer, ki je med drugim leta 1999 Španijo predstavljala na Beneškem bienalu.

Vitalna petinsedemdesetletna ume­­t­nica v mednarodnem kontekstu sodi med pionirke performansa in body arta, ki so se vzpostavile v začetku šestdesetih let preteklega stoletja in kamor se vpisujejo Yoko Ono, pokojna Gina Pane in Valie Export.

Razlog, da je Esther Ferrer od omenjenih kolegic manj znana, tiči v politično-geografskem prostoru Francove Španije, ki sicer ni bila povsem zaprta, a vendarle umetniško mednarodno slabo pretočna. Diktatura je njene akcije in akcije ZAJ – performerske in sodobno glasbene skupine, s katero je sodelovala – pustila pri miru, ker je bila njihova umetniška strategija, da so vse dogodke najav­ljali kot koncerte.

Dobre pol ure trajajoča Umetnost performansa: teorija in praksa je na izvedbeni ravni asociirala na duhamorne simpozije, na katerih se poslušalčeva pozornost preusmeri in razprši po raznoraznih dimenzijah in zdrami zgolj v trenutkih, ko zasliši ponavljajočo se besedo ali frazo, najpogosteje osrednjo temo predavanja, ne da bi imel pojma, o čem predavatelj oziroma predavateljica sploh predava.

Esther Ferrer­ se je osredotočila na možnost oziroma nemožnost govorjenja o performansu, najbolj efemernem od uprizoritvenih umetnosti, in v konvencionalno profesorski pozi skrbno urejena, s predavateljskimi pogledi in kretnjami, naslovljenimi na poslušalstvo, prebirala svoj več strani dolgi prispevek.

Toda med odpiranjem ust je ozvočila in dejansko izgovarjala le besedo performans (v edninski in množinski obliki) ter z njim povezane predloge in pridevnike: s performansom, brez performansa, feministični performans, mini performans itd., nato pa ob določenih opredelitvah tega osrednjega pojma postopoma začela uporabljati na mizi in ob njej pripravljene rekvizite – ob radijskem performansu je za minuto vključila radio, ob pojmu umazani performans je prežvečila jabolko in ga izpljunila, ob brutalnem performansu pa pograbila kladivo, razčesnila opečnati cvetlični lonec in nato ob mizi pokončala še stol.

Po vsaki od gest, s katerimi je beseda meso postala in so besedni označevalci izgubljali avtonomijo ter se malone zlepili z resničnostjo kot v kaki starodavni oralni kulturi brez pisave, je avtorica vsakič znova zavzela pozo verodostojne profesorice in predavanje nadaljevala.

Vendar Esther Ferrer v predstavi ni vzpostavila cinične distance do besede kot nemočnega medija – ne nazadnje je profesorica tudi sama –, ampak (samo)ironičen odnos do sebe kot izvajalke performansa in teo­retičarke, saj kakor koli že ena slika lahko pove več kot tisoč besed, pa to vemo in se s tem strinjamo ali ne samo skozi jezik.

Ob najavi zadnjega pojma – avtobiografski performans – se je avtorica­ ­slekla do golega in elegantno, sede na stolu, z biserno ogrlico okoli vratu, povedala zgodbo – zelo verjetno svojo zgodbo, saj njen materni, baskovski jezik, ki je večini gledalcev deloval kot artistični zvočni konstrukt, razume le malokdo, kot je malokdo od performerjev sposoben tako natančno in prepričljivo premeščati različne izvedbene ravni in gledalca skozi zavajanje in nato neposredni stik med gesto in izrečenim pripeljati do golega telesa in gole besede.