Tiskane izdaje
»Danes je mogoče povedati resnico o vsem, vendar resnica pravzaprav nikogar več ne zanima«, pravi igralka mariborskega gledališkega ansambla Milada Kalezić, prejemnica letošnje Glazerjeve nagrade za življenjsko delo. Pomena gledališča in umetnosti sicer ne zanika, vendar jima je pripisovati vseobsegajočo izkušnjo in magično poslanstvo vendarle pretirano.
Če je bila, kot je zapisano v obrazložitvi Glazerjeve nagrade, nekdaj zanjo značilna »surova igralska energija s kančkom norosti« je danes veliko bolj umestna druga konstatacija, namreč da se njena osebnost napaja v »neusahljivem vrelcu vere, upanja in ljubezni«. In to tako na odru kot tudi zunaj njega.
Nedavno je bila v mariborski drami premiera predstave Čarovnica iz Zgornje Davče, kjer je Darinko interpretirala mlada Ana Urbanc. Verjetno priložnost ne samo za reminiscence o taisti vaši vlogi pred štiridesetimi leti ampak tudi za povsem drugačne okoliščine in atmosfero ob obeh uprizoritvah?
Režiser Damir Zlatar Frey me je povabil na eno od zaključnih vaj in moja prva misel je bila kako se je spremenil svet, kako se je spremenilo gledališče in nenazadnje kako smo se spremenili mi. Čas, ko sem sama interpretirala Darinko je bil razburljiv, bili smo prepričani v aktivistično in subverzivno moč gledališča, takratna produkcija celjskega gledališča je bila še posebej drzna, kolikor vem je zato veliko televizijskih posnetkov predstav pristalo v bunkerju. Sama sem bila polna zanosa in eruptivne energije in kar nekoliko negotova kako upodobiti tako ezoteričen vilinski lik, vendar smo bili nekateri takrat tihi simpatizerji skupine Baader-Meinhof in režiser Dušan Jovanović mi je svetoval naj »igram« Ulrike Meinhof.
Epilog angažmaja te ultralevičarske skupine je bil precej klavrn, podobno bi lahko rekli tudi za gledališče in umetnost nasploh, ki si je še nekaj desetletij nazaj postavljali zelo visoke cilje?
Se strinjam. Vendar je potrebno na zadeve gledati v kontekstu časa, tedaj smo bili vsi veseli nekakšnega levičarskega pohoda, ki se je začelo s pariškimi dogodki leta 1968 in v valovih pljuskalo po celotni Evropi, verjeli smo, da se dogaja nekaj pomembnega in prelomnega pa najsi gre za zahteve po pravičnosti ali za novo poglavje osebnih, političnih in nenazadnje tudi seksualnih svoboščin. Nihče ni pričakoval takšnega razpleta kakršnemu smo priča danes, izkazalo se je, da je sistem premočan, da bi ga lahko spremenili. Vsaj v gledališču in umetnosti takšnih potencialov ne vidim, pa četudi se poslužujemo najrazličnejših strategij, vključno s stapljanjem najrazličnejših zvrsti, kar pa ima za posledico še večjo nemoč in sterilnost in vodi do najbolj bizarnih in čudaških izpeljav.
Vendar ta vsemogočni sistem zelo odgovarja tudi številnim v kulturnem establišmentu, čeprav se večina predstavlja zgolj kot žrtev okoliščin?
Zagotovo. Sama kot igralka nikoli nisem bila v stiku s centri moči, zavestno sem se od tega distancirala, postopoma je v skladu z mojim poreklom in tradicijo zame postajala vse pomembnejša funkcija nekakšne varuhinje ognjišča, skratka družinsko, osebno in intimno življenje. Ljudje v gledališču se mi zdijo vedno bolj podobni Ludviku II. Bavarskemu, ki ne glede na to, kar se dogaja okoli njih uživajo v svojem irealnem pravljičnem svetu.
Glede na to, da so danes osrednji kreatorji gledališke scene režiserji je verjetno reakcijo pričakovati od njih?
Kar so v nekoč z dramskimi besedili počeli igralci danes počnejo režiserji. Saj vemo, da je lahko kakšen slaven igralec v 19. celo dosegel, da so spremenili besedilo, da kot Hamlet na odru ni umrl, zato je velika Eleonora Duse izjavila, da bi morali vsi igralci umreti, če želimo, da gledališče preživi. Danes bi moral biti slogan, da morajo vsi režiserji umreti, če želimo, da gledališče preživi. Seveda je to mišljeno v prenesenem pomenu, takšna izjava pa bi morala priti iz ust samih režiserjev.
V zadnjem obdobju ste se diktatu režiserjev uprli, zavrnili ste tudi nekaj vlog oziroma ste jih prepustili drugim?
Zavrnila nisem nobene vloge, sem pa dala nekajkrat jasno vedeti, da bi bilo smiselno vlogo nameniti nekomu, ki se lahko z njo bolje identificira. Ni šlo za kljubovanje, če bi ustvarjalci predstave vztrajali bi seveda izpolnila svojo delovno dolžnost, vendar rezultat zagotovo ne bi bil optimalen.
Sprenevedavo zveni tudi tožba kulturnikov nad izgubo vrednot, saj se zdi, da sta kultura in umetnost k temu nemalo prispevali in neredko uživata v razkroju in trohnobi, ki predstavlja idealno okolje za najbolj črne scenarije?
Veliko ljudi mi pravi da je gledališče postala nekakšen propagandni poligon za obup in destrukcijo. Če je Cankar napisal slikam temo, da bi oko zahrepenelo po svetlobi, se današnje geslo glasi slikam temo, da povem, da je tako kul, lahko jo naslikam še temnejšo, pa še zabaval se bom ob tem.
Tudi Dostojevski, Andrič ali Singer, ki so moji najljubši avtorji, jasno izpostavijo zlo, ampak tisti, ki si želi, lahko tudi skozi njihove najmračnejše tekste uzre upanje in svetlobo. Danes prevladuje stališče, da je prihodnost zagotovo črna in katastrofična, da so vsi naši napori nesmiselni in zaman, vendar to preprosto ni res, sicer bi bilo nesmiselno in zaman tudi vse kar so počele generacije ljudi pred nami oziroma skozi celotno zgodovino.
Umetnost si je v preteklem stoletju tudi izbrala poslanstvo substituta religije, torej da bo zagotovila ultimativno in vseobsegajočo izkušnjo, vendar se je naloga izkazala za veliko preveč ambiciozno?
Nekoč sem tudi sama menila, da lahko gledališče povsem osmisli moje življenje, vendar umetnost nikoli ne more imeti religioznih razsežnosti. To je tudi moja intimna zgodba, v iskanju sem proučila vse mogoče duhovne recepte, prejadrala sem tako rekoč celoten new age, ta trg najrazličnejših idej in domislic, na katerem lahko vzameš kar ti odgovarja.
Kakšno desetletje sem živela ob zavedanju nekakšnega neznanega Boga, za katerega sem vedela, da obstaja, da je vsemogočen in da te sliši. Zaradi takšnih ali drugačnih razlogov sem v tem iskanju vedno preskočila krščanstvo, vendar se je prav to izkazalo za edino možnost ponovnega rojstva, ne samo s sprejetjem Jezusa temveč tudi cerkve kot institucije, proti kateri imajo številni pomisleke in zamere.
Seveda je zgodovina cerkve grešna, vendar kot pravi Visoka pesem je cerkev črna in lepa. Sicer formalno sodim pod Srbsko pravoslavno cerkev, vendar sem domača v vseh krščanskih cerkvah, nedavno sem denimo nastopila kot samarijanka v pasijonu mariborske stolnice. Na tej novi poti sem odkrila katoliško Slovenijo, za katero sploh nisem vedela, da obstaja, ki je čudovita in ne razumem zakaj jo številni ignorirajo, zanikajo ali omalovažujejo. Kakšna ošabnost in napuh je to! Kot je zapisal Dostojevski: Kaj bi dal za vero trgovke težke devet pudov. Ali pa Andrić, ki je poudaril, da je najvišja umetnost dvigniti se do preprostega. V tem je veličina sancta simplicitas, svete preproščine, pa ne v tistem ciničnem in slabšalnem smislu.
