V programski zasnovi festivala Mladi levi je že lep čas opaziti naklonjenost do dokumentarnih projektov, vendar se v tako zgoščeni in vsebinsko razporejeni obliki letos pojavljajo prvič.
Že v prvih treh dneh se je žanr dokumentarnega gledališča prikazal v popolnoma raznolikih postavitvenih variantah, a verjetno je bolj naključje kot namera, da je uvodne uprizoritve povezoval motiv razpada: družine, tovarn in »neodvisnega« umetnika.
Rekonstrukcije, razgrinjanje dokumentov, participatornost, vključevanje realnih oseb in spontane situacije so vzpostavile občutljiva razmerja med dejanskostjo in iluzijo, v rešetanju vidika »prave resnice« potrdile njeno spolzkost, v vsakem primeru pa se izkazale z angažiranim zagonom, kjer se gledališče salonsko ne odmika od vsakdanje realnosti, temveč se vanjo neposredno vtika, uporablja in zlorablja njene fakte, ohranja zgodovinski spomin in se kritično odziva na aktualne problematike.
Dokumentarna uprizoritev Past is present švicarske režiserke Corinne Maier pod drobnogled vzame bangladeškega filmskega režiserja (sicer delujočega v Nemčiji) Shaheena Dill-Riaza, njegov »adut« je neverjetno turbulentno družinsko življenje in nenehni temperamenti konflikti med družinskimi člani; med docela razrvano mamo, ki ne more sprejeti razpršenosti svojih treh otrok po vsem svetu, odtujeno bivšo ženo in sinom, ki ju večinoma povezuje le računalniški ekran.
Shaheen Dill-Riaz je v tem projektu obenem protagonist in režiser, komentator in obravnavani, plenilec in plen, saj razdrobljena (a kompaktna) dramaturška optika nenehno premika zorni kot opazovanja. Anne Haug, odrska soizvajalka, kljub Dill-Riazovi navzočnosti na odru mestoma prevzame njegov lik, je kot vsevedna pripovedovalka s sposobnostjo neverjetnega vživljanja v drugo (realno obstoječo) osebo, s čimer na eni strani rahlja trdnost prikazane resnice, a jo ravno s ciničnim distanciranjem prikaže v optimalno objektivni obliki.
Video posnetki trgajočega joka protagonistove mame vnašajo nanos dokumentarnega v najsilovitejši obliki, a njena stiska očitno ni ovira, da ne bi sin prvovrstne intimne drame uporabil za svoje umetniške ambicije.
Past is present ni le režijsko precizna predstava, suverena v poznavanju prefinjenih potujitvenih učinkov in obvladovanju spajanja filma in gledališča, je tudi uspešno odmerjena lekcija o vlogi etike znotraj dokumentarnih projektov in neprisiljen prikaz vseh lepot in pasti medkulturne raznolikosti.
Sramežljivi in neangažirani
Participatorni projekt Numax-Fagor-plus se je kljub svoji intrigantni vsebini pokazal kot tvegan, saj so dogodki, temelječi na nujni soudeležbi obiskovalcev/gledalcev praviloma obsojeni na nepredvidljiv rezultat. So pa zagotovo tudi pokazatelj prereza mentalitete občinstva (torej naroda), saj sta sramežljivost in nerazumevanje sodelovanja močna zaviralca poteka.
Španska skupina Roger Bernat/FFF je združila rekonstrukcijo propada delavskega upravljanja tovarne gospodinjskih aparatov Numax v Španiji in stečaj sorodne zadruge Fagor leta 2013. Sprotni – na ekrane projicirani – dialogi so poziv obiskovalcem, da zavzamejo vloge razjarjenih, uporniških, a tudi razčustvovanih delavcev, ki jim preti odpoved.
astala situacija naj bi rekonstruirala delavske shode in vzpostavila visoko naelektrenost kolektivne mešanice obupa in upanja, toda za tak učinek je potrebno dinamično angažiranje občinstva, to pa na eni od ponovitev nikakor ni steklo. Predstava je tako žal ostala predvsem na nivoju informativnosti, situacijska eksplozivnost in dramatičnost pa sta izostali. Odgovornost pritiče občinstvu.
Umetnik v očeh kravatarja
Maike Lond je estonska umetnica, samozaposlena, »neodvisna« ustvarjalka, ki se spoprijema s težavami, s katerimi se ni težko identificirati tudi pri nas. V solo performansu 10 journeys to a place where nothing happens sodobno razvrednotenje (svobodnega) umetnika razdela v maniri sarkazma in humorja na svoj račun, pri tem pa se ne ogne intimnim pristopom, navsezadnje jo je stiska preživetja pahnila v številne ekstreme pridobivanja denarja.
Pred nas razgrne dokumentacijo raziskave možnega sodelovanja med privatnim in javnim sektorjem, med premožnimi posamezniki (možnimi meceni), ministrom za kulturo in njo, brezimno ustvarjalko. Dialogi so kakopak tragikomični, brez perspektive, polni subverzivnih žaljivk in prefinjene ignorance.
Vse to pa je za izvrstno performarko Maike Lond idealno izhodišče za poantiranje absurdne razporejenosti kapitala in brezupnega položaja umetnosti v očeh ekonomistov in sorodnih kravatarjev. Mogoče nam ne dajejo denarja, nam pa nudijo obilico materiala za smeh.