Mladi levi: nujnost vključevanja v dogodke

Interaktivnost z gledalci in njihove osebne preference so zaznamovale predstavi festivala Expanding Energy in Pendiente de voto. Bomo od zdaj naprej res bolj razumno izkoriščali energetske vire? Se bomo držali zapriseg, ki smo jih dali »znotraj fikcije«? Si bomo zapomnili temne plati demokracije in dejstvo, da odločanje v imenu skupnosti nikoli ni preprosto?

Izhodiščna značilnost Expanding Energy avtorja Davisa Freemana in skupine Random Scream je združitev globalne problematike z določenimi lokalnimi okoliščinami. Natančneje; kako svetovna krizna situacija porabe energije sovpada z našo, slovensko. Dogodek, ki je obetal zmes konference, glasbe, plesa, večerje in koncerta, se je izkazal kot pedagoški model sosledja, ki naj bi temeljil na vzdržljivosti. Za (zaključno) zabavno in inovativno plat projekta je bila potrebna visoka mera mentalne potrpežljivosti. Le-to je obiskovalec najprej investiral v predavanje klimatologinje Lučke Kajfež Bogataj (na temo obnovljivih in sintetičnih energij, nesmotrnega tratenja CO2 in podnebnih sprememb), nato še v okroglo mizo, kjer so vabljeni domači avtorji – Srečko Meh, Peter Novak, Dejan Savič, Andrej Lukšič in Lučka Kajfež Bogataj – malo profesionalno, malo po gostilniško odstrli trenutni lokalni položaj in možnosti pridobivanja novih energetskih tehnologij, potarnali o slabi komunikaciji med stroko in politiko ter opozorili na soodvisnost med zasebnimi lastninami, ekonomskim sistemom, politično voljo in splošno neozaveščenostjo. Konferenčnemu segmentu se je nato izvil Davis Freeman, ki je zanetil predvsem energetsko povezavo med odrom in avditorijem. S statistiko porabljenega CO2 za namene dotičnega gostovanja je občinstvo pozval, da s pomočjo individualnih sklepov vzvratno »uravnajo« porabo energije, in sicer s konkretnimi dejanji varčevanja (nekajtedenski odpovedi televiziji, internetu in kupovanju oblačil, uveljavitvi krajše minutaže prhanja …). Pomislek, če se bodo udeleženci držali svojih obljub, ki so znatno presegle pričakovanja skupine, naj ostane odprt. Specifična izkušnja porabe in ustvarjanja energije je dosegla vrhunec v končnem poglavju, kjer sta prišla na svoj račun koncertna glasba in številčna zasedba prostovoljcev, ki so v duhu kompaktnega kolektiva in sinhronega gibanja znanost o energiji tudi praktično in metaforično prenesli v umetnost.

Namišljen, a obenem resničen parlament

Vzpostavitev simuliranega parlamenta po zamisli Rogerja Bernata (FFF), ki ga zasnuje v projektu Pendiente de voto, je zgovorna na več ravneh. Posameznika primora, da se odloča, podvomi, se zamisli, morda obžaluje. Opremljeni s tehnološkimi pripomočki in identificirani s številko sedeža (ki je vidna vsem drugim!), udeleženci dogodka za nekaj ur prevzamejo vlogo likov v parlamentu – kar je sicer le navidezna olajševalna okoliščina, saj posameznik v vsakem primeru zagovarja in v javnost lansira svoja zasebna stališča. V roku nekaj sekund je primoran oddati svoj odgovor (lahko se ga tudi vzdrži, a v svojo škodo), katerega vprašanje izhaja iz aktualnih političnih, religioznih ali (pop)kulturnih sfer. Računalniški sistem natančno zaznava podatke, posameznikom nato določi osebo, s katero je najbolj kompatibilen v načelih, ponovi vprašanja, pri čemer mora to pot dvojica medsebojno uskladiti le en odgovor. Sprocesirani podatki nato računalniško formirajo štiri stranke (manjšinsko, sredinsko in vodilno), ki po modelu vlade diskutirajo in sprejemajo odločitve o aktualnih zakonih in problemih. Stopnjevanje obiskovalčeve pozicije, kjer je iz individualnosti preusmerjen v vse bolj množično soodločanje, skozi sicer nadvse duhovito idejno zamisel pokaže, kako trhlo in negotovo lahko osebno stališče postane v kontekstu množičnega odločanja, koliko kompromisov in prilagajanja je potrebno. Morda bo vendarle kdo na politike od zdaj gledal z malce drugačnimi očmi.