Mladi levi: odrasli otroci in ptice brez kril

Festival se je zaključil z neobičajnim angažiranjem otrok na odru skupine Gob Squad in z mrakobno ptičjo preobrazbo Josefa Nadja.

Objavljeno
31. avgust 2011 10.37
Posodobljeno
31. avgust 2011 10.37
Zala Dobovšek
Zala Dobovšek

Mlade leve so zaokrožila najbolj uveljavljena gledališka imena letošnjega programa. V soboto skupina Gob Squad z neobičajnim angažiranjem otrok na odru, v nedeljo Josef Nadj z mrakobno ptičjo preobrazbo. Pojem senzacionalnosti, s katerim postreže kolektiv Gob Squad (Velika Britanija, Nemčija), je nadvse zmuzljiv; po eni strani parodirajo s prenosom avtentične otroškosti v predstavo »za odrasle« (spreobrnitev znakovnega sistema do skrajnosti), na drugi pa se nehote ujamejo v lastno zanko kritike, ki jo med vrsticami sporočajo (otroci kot fascinancija oziroma tržna niša z vnaprej zagotovljenim uspehom).

Prilagojena 
resničnostna oddaja

Kakorkoli že, atraktivnost predstave Before your very eyes je v vsakem primeru neizbežna. To ni le prilagojena resničnostna oddaja, ki v izolirano celico postroji kopico otrok, da bi v svoji nedolžni odkritosrčnosti realizirali imperative avtoritetnega »posnetega glasu« in skozi sodobno podložništvo izrisali privlačen posnetek svojih predvidenih življenjskih lokov.

Mlade akterje sicer simulirano, a zato nič manj resnično, soočajo predvsem 
z lastno podobo in obstojem, še posebej z njegovo bolečo minljivostjo. Ne le zaradi neprebojnih zrcal, ki jih obdajajo v brezosebni in s praktičnimi rekviziti natrpani komori, ost preboja nežne zavesti se pokaže v časovni razdalji, v kateri otroci »komunicirajo« s svojim nekdanjim jazom, z držo in stilom, s katerima so se predstavili na avdiciji za (taisto) predstavo in ki se danes kažeta v že bolj izdelani, prenarejeni in zrelejši obliki. V epizodno pospešenem sosledju (fast forward) s sprotno improviziranimi preobrazbami demonstrativno spolzijo skozi časovnico svojih bivanjskih tokov, pri tem brezskrbno in nerodno ilustrirajo prototipe odraslega sveta, njegove mučne, konfliktne, brezciljne in tesnobne momente.­ »Hura, ­prizor z umirjanjem!« ­vzhičeno zavpijejo proti koncu; vse je namreč le igra in pretvarjanje –
pa smo spet pri vzporednicah 
z resničnim ­življenjem …

Nevidna plat življenja vran

Nabito prelivanje močnih atmosfer, od temačnih, mrakobnih, zvočno nevzdržnih do bizarnih, surrealnih in estetsko izpiljenih, čvrsto lepi predstavo Les Corbeaux­ (Vrane) vsestranskega koreografa­ in plesalca Josefa Nadja, ki z izhodiščnim motivom preiskovanja gibanja oziroma obnašanja vran ponese v okorno ptičjo transformacijo.­

Izvajalčevo telo 
v preobrazbo vrane vstopa na videz neartikulirano, a sčasoma zmes ponavljajočih, trdih in načrtno neskladnih gibov vzpostavlja mučno krčevit izraz ptičje dinamike, ki je priklenjena k tlom, izropana atributa letenja in posledično svobode. Rustikalna, prvobitna zvočna kulisa, ki jo ob odru ob Nadju izvaja glasbenik Akosh Szelevényi, tone še globlje v črnino glasbenega upodabljanja, nekod preide že v nevzdržno zaporedje rezkih odjekov, s čimer le še podpihuje razpoloženje Nadjevega poistovetenja s fizičnimi (ne)zmožnostmi vrane. Počasen, meditativen tempo izpostavi vsak premik, ga intenzivira in obenem povezuje z dimenzijo slikarstva, ki ga Nadj na odru vrši z nekaj ­»slučajnimi« zamahi črne barve.

Oder, postlan z rudimentarnimi rekviziti, tulci, peskom, slamo in sprotno izrisanimi arhetipskimi skicami, se spreminja v obredni sprehod skozi dogodkovne postaje, ki odstirajo nevidno plat življenja vran, njihovo že skoraj mentalno vseobsežnost in mistiko. Med tesnobo prikazovanja in svobodo interpretacije vpeta predstava poseže daleč v zaznavo, zahteva tudi dobršno mero koncentracije,­ bolj kot celota pa perceptivno presune predvsem v posameznih sekvencah, kjer prikazani simboli (ali arhetipsko gibanje) v gledalcu zdramijo 
kaj že zdavnaj ­»pozabljenega«.