Mlade leve so zaokrožila najbolj uveljavljena gledališka imena letošnjega programa. V soboto skupina Gob Squad z neobičajnim angažiranjem otrok na odru, v nedeljo Josef Nadj z mrakobno ptičjo preobrazbo. Pojem senzacionalnosti, s katerim postreže kolektiv Gob Squad (Velika Britanija, Nemčija), je nadvse zmuzljiv; po eni strani parodirajo s prenosom avtentične otroškosti v predstavo »za odrasle« (spreobrnitev znakovnega sistema do skrajnosti), na drugi pa se nehote ujamejo v lastno zanko kritike, ki jo med vrsticami sporočajo (otroci kot fascinancija oziroma tržna niša z vnaprej zagotovljenim uspehom).
Prilagojena
resničnostna oddaja
Kakorkoli že, atraktivnost predstave Before your very eyes je v vsakem primeru neizbežna. To ni le prilagojena resničnostna oddaja, ki v izolirano celico postroji kopico otrok, da bi v svoji nedolžni odkritosrčnosti realizirali imperative avtoritetnega »posnetega glasu« in skozi sodobno podložništvo izrisali privlačen posnetek svojih predvidenih življenjskih lokov.
Mlade akterje sicer simulirano, a zato nič manj resnično, soočajo predvsem
z lastno podobo in obstojem, še posebej z njegovo bolečo minljivostjo. Ne le zaradi neprebojnih zrcal, ki jih obdajajo v brezosebni in s praktičnimi rekviziti natrpani komori, ost preboja nežne zavesti se pokaže v časovni razdalji, v kateri otroci »komunicirajo« s svojim nekdanjim jazom, z držo in stilom, s katerima so se predstavili na avdiciji za (taisto) predstavo in ki se danes kažeta v že bolj izdelani, prenarejeni in zrelejši obliki. V epizodno pospešenem sosledju (fast forward) s sprotno improviziranimi preobrazbami demonstrativno spolzijo skozi časovnico svojih bivanjskih tokov, pri tem brezskrbno in nerodno ilustrirajo prototipe odraslega sveta, njegove mučne, konfliktne, brezciljne in tesnobne momente. »Hura, prizor z umirjanjem!« vzhičeno zavpijejo proti koncu; vse je namreč le igra in pretvarjanje –
pa smo spet pri vzporednicah
z resničnim življenjem …
Nevidna plat življenja vran
Nabito prelivanje močnih atmosfer, od temačnih, mrakobnih, zvočno nevzdržnih do bizarnih, surrealnih in estetsko izpiljenih, čvrsto lepi predstavo Les Corbeaux (Vrane) vsestranskega koreografa in plesalca Josefa Nadja, ki z izhodiščnim motivom preiskovanja gibanja oziroma obnašanja vran ponese v okorno ptičjo transformacijo.
Izvajalčevo telo
v preobrazbo vrane vstopa na videz neartikulirano, a sčasoma zmes ponavljajočih, trdih in načrtno neskladnih gibov vzpostavlja mučno krčevit izraz ptičje dinamike, ki je priklenjena k tlom, izropana atributa letenja in posledično svobode. Rustikalna, prvobitna zvočna kulisa, ki jo ob odru ob Nadju izvaja glasbenik Akosh Szelevényi, tone še globlje v črnino glasbenega upodabljanja, nekod preide že v nevzdržno zaporedje rezkih odjekov, s čimer le še podpihuje razpoloženje Nadjevega poistovetenja s fizičnimi (ne)zmožnostmi vrane. Počasen, meditativen tempo izpostavi vsak premik, ga intenzivira in obenem povezuje z dimenzijo slikarstva, ki ga Nadj na odru vrši z nekaj »slučajnimi« zamahi črne barve.
Oder, postlan z rudimentarnimi rekviziti, tulci, peskom, slamo in sprotno izrisanimi arhetipskimi skicami, se spreminja v obredni sprehod skozi dogodkovne postaje, ki odstirajo nevidno plat življenja vran, njihovo že skoraj mentalno vseobsežnost in mistiko. Med tesnobo prikazovanja in svobodo interpretacije vpeta predstava poseže daleč v zaznavo, zahteva tudi dobršno mero koncentracije, bolj kot celota pa perceptivno presune predvsem v posameznih sekvencah, kjer prikazani simboli (ali arhetipsko gibanje) v gledalcu zdramijo
kaj že zdavnaj »pozabljenega«.