Tiskane izdaje
Stefan Kaegi iz skupine Rimini Protokoll letos na festivalu sodeluje samo s predavanjem-predstavitvijo »prenosnega festivala« Ciudades paralelas, ki se je v letih 2010 in 2011 po njegovi zamisli in v soavtorstvu Lole Arias odvijal v štirih mestih in na dveh celinah: v Berlinu, Zürichu, Varšavi in Buenos Airesu.
Mimogrede povejmo, da je predstavljanje gledaliških manifestacij post festum redna praksa skupine Rimini Protokoll oz. njenih vodilnih članov, saj s svojo zavezo dokumentarnemu (in antropološkemu) gledališču pripravljajo performativne dogodke, ki so pogosto enkratni, zato je edina oblika njihove mobilnosti dokumentirana (post)prezentacija. Tako je tudi s festivalom v »vzporednih mestih« oz. dogodkom, ki s prenosom istih formalnih oz. konceptualnih izhodišč v različna urbana okolja išče vzporednice, pa najsi se te kažejo kot razlike ali ujemanja v odzivih na naloge, zastavljene udeležencem.
Avtorji teh participatornih performansov, katerih izvajalci so večinoma kar udeleženci sami, so bili med drugim Ann Hampton, Tim Etchells, Christian Garcia in Stefan Kaegi, v navedenih mestih pa so svoje akcije locirali v prizorišča, kot so npr. knjižnica, hotelska soba, nakupovalni center, sodna avla ali (pred) stanovanjski blok. Udeleženci, ki so si dogodke lahko ogledali vse v enem ali postopoma v osmih dneh, so dobili individualne ali skupinske naloge, kot npr. poetično branje knjige po navodilih v knjižnici, seznanjanje z življenjskimi usodami sobaric, »nevidnih« spremljevalk hotelskega življenja, »voyersko« opazovanje vsakdanjega življenja prebivalcev stanovanjskega bloka ipd.
Na ta način so se po eni strani integrirali v rutino mestnega življenja, po drugi strani pa so se po zaslugi izvirnih in duhovitih navodil (navadno skozi slušalke) ali intervencij iz nje izključili oz. jo prekinili. Tako so se individualizirali ne samo kot dejavni »performerji«, temveč kot ustvarjalni prebivalci svojega mesta, v svoj performativni krog pa so pritegnili tudi naključne meščane, »kolateralne« performerje, ter tako formirali novo, potencialno »idealno« skupnost prebivalcev mesta, ki v njem ne išče samo funkcionalnih, temveč tudi intimne, estetske, poetične ali mistične vsebine.
Duhoviti detajli
Pred nami je torej antropološki participacijski festival intervencij v urbani prostor, ki osmišlja življenje v vsakem mestu posebej, hkrati pa omogoča tudi kreativne primerjave med odzivi na posamezne naloge v med seboj različnih okoljih. Dokumentacija (kratki odlomki iz akcij, predvajani paralelno na štirih monitorjih, kar obiskovalcu predavanja ponuja možnost, ki je izvirni gledalec ni imel) razkriva vrsto duhovitih detajlov, fragmentov človeških usod ali zgolj utrinke iz dogodkov, ki so z dobro premišljenimi izhodišči in – sodeč po videnem – gladko izvedbo med »izvajalci« in njihovim avtentičnim okoljem ustvarili pozitivno atmosfero medčloveškega sožitja v skupnosti – kar naj bi mesto po svojem namenu tudi bilo.
Kaegi je s svojo prezentacijo nakazal produktivno festivalsko možnost, ki presega zaporednost bolj ali manj naključno nabranih gostovanj, in to po možnosti samih »festivalskih« produkcij, in v festivalu išče možnosti različnih vzporednosti. Dodajmo, da v našem okolju eno redkih primerljivih različic takega tipa festivala predstavljajo ravno Mladi levi.
Blaž Lukan
Vroča vsebina, hladna izvedba
Pri projektu X mm din Y km romunske skupine ColectivA se znova utrne vprašanje, ali je (scenska) razgrnitev politično občutljivih informacij, ki so se »zataknile« nekje v toku zgodovine, dovolj, da z njimi prepričamo (ali celo šokiramo) občinstvo. Manira, s katero se izvajalci lotijo rekonstrukcije zasliševanj romunske obveščevalne službe Securitate, je namreč izzvenela ohlapno, neobtesano, togo.
Čeprav so obravnavani dokumenti in dialogi med osrednjim protagonistom, novinarjem in pisateljem Dorinom Tudoranom, ki je leta 1985 zapustil Romunijo, in takratnim romunskim predsednikom društva pisateljev, verodostojni in resnični (prav to dejstvo naj bi pridalo uprizoritvi dodano vrednost), pa se momenti morebitne identifikacije, sočutja in »podoživljanja« pri gledalcu kar ne morejo stabilizirati. Četudi je občinstvo »razmetano« po odru, vključeno v neposredno bližino izvajalcev in dogajanja ter jim individualna lokacija določa perspektivo opazovanja, se medsebojni energetski pretok ne izide. Potem ostane le še odločitev, da odmislimo željo po presežkih postavitve in se preprosto poglobimo v vsebino rekonstrukcije, še posebej pa v njeno lokalno pomembnost in v razmislek o tveganju, ki si ga je skupina najverjetneje naložila pri oblasteh.
Hrabro brskanje po pozabljenih arhivih (ki so marsikomu danes trn v peti) in vmešavanje v nekdanja stališča komunistične partije z namenom, da se razsvetli kar največji spekter ljudstva, navsezadnje vsebuje smelo politično-umetniško izjavo. Vsebinske drznosti izvajalcem vsekakor ne manjka, postavitvene pač.
Zala Dobovšek
