Mladi levi: zgodovinski prelet skozi fikcijo

Ali je mogoče, da obstaja portugalski avantgardist, ki ga je Salazarjeva diktatura v tridesetih letih preteklega stoletja potlačila in zaradi česar je bil do pred kratkim izrinjen iz zgodovinskega spomina?

Acácio Nobre, izumitelj in umetnik iz začetka dvajsetih let 20. stoletja, naj bi bil pozabljen do trenutka, ko je portugalska umetnica Patrícia Portela med brskanjem po kleti starih staršev odkrila škatlo z njegovimi načrti, pismi in manifesti, pa tudi babičino člansko izkaznico kluba Prijateljev Acácia Nobreta.

V predstavi The Private Collection of Acácio Nobre je glavno vlogo odigralo na odrsko platno projicirano besedilo, ki sta ga sede drug nasproti drugemu poldrugo uro zapisovala Patricía Portela in Andre e. Teodósio.

Portela je za računalnikom z listov pred sabo prepisovala gradivo, ki naj bi razkrivalo njegovo življenjsko zgodbo in koncepte, Teodósio je kot nekakšna senca Nobretovega lika na star pisalni stroj zapisoval umetnikova pisma, poleg tega je bila ob straneh avditorija sočasno projicirana še tretja raven besedila s kronološkimi navedbami zgodovinskih dogodkov v času Nobretovega življenja.

Da je mogoče iz kleti potegniti avantgardista in izumitelja, ki ga ni mogoče najti v zgodovini umetnosti, se je zdelo zelo malo verjetno že pred predstavo, med odkrivanjem Nobretovih povezav in komunikacije z znamenitimi osebami pa je postalo nedvoumno, da je Acácio Nobre avtoričin fiktivni lik, ki ga je ustvarila skozi preplet različnih besedilnih zvrsti.

Zgodovinsko neobstoječega Acácia Nobreta je mogoče brati kot personifikacijo avantgarde, s katero so diktatorski režimi grobo opravili, in kot genijevo ambivalentno razmerje z množico, na katero naslavlja utopije o spremembi družbe, obenem pa z mislimi ostaja sam v krogih idejno nabrušenih in nasprotujočih si avantgardnih somišljenikov.

Portela, tudi avtorica besedil in vizualnega ozadja, Nobreta uprizori z izmišljeno tekstovno dokumentaristiko in z njegovim likom prepotuje zgodovino od preloma stoletja do sredine sedemdesetih let 20. stoletja.

Avtorica pri tem vendarle pretirava z vsemi mogočimi Nobretovimi povezavami in vplivi na zgodovinske dogodke, osebnosti in umetnost. Toda Portela nemara zdrsne v pretiravanje, da bi gledalec predstave podvomil o njegovem obstoju, saj na koncu odtipka Nobretov epitaf, da bi bilo vse lahko povsem drugače.

Poleg povedanega Nobre asociira na znamenitega portugalskega pesnika Ferdinanda Pessoo iz prve polovice 20. stoletja, ki je uporabljal številne psevdonime in živel skozi fiktivne like, ki jih je ustvaril sam – eden od teh bi prav lahko bil tudi Acácio Nobre.

Simpatičen in virtuzno izveden pogovor

Tema simpatične, duhovite in tehnično virtuozno izvedene predstave A Talk performerk Švedinje Alme Söderberg in Nemke Jolike Sudermann je govor, in to govor v različnih razsežnostih: zdaj kot neobvezno kramljanje z občinstvom, ki ga prekine nepričakovan afatični zastoj, kot unisono skandiranje delov besedila, njegovo uglašeno in melodično petje, pa vztrajno ritmiziranje s ponavljajočo se gestično akcijo, v kateri je svojevrstno govorilo celotno telo, itn.

Idealno usklajeni performerki svoj govor (ki je po-govor, samo-govor, za-govor, u-govor …) izvajata, kot rečeno, tehnično skorajda popolno (obe sta šolani igralki in gibalki), vselej kar se da sproščeno, a kljub temu z neizprosno vztrajnostjo, za katero se zdi, da je neustavljiva; in hkrati emotivno podloženo, tehnika nikdar ne nastopa brez globljega čustvenega »smisla«.

Sicer je »zgodba«, ki jo pripovedujeta, preprosta, celo banalna, »španska« love story, vendar je njena narativna in glasovna dekonstrukcija nenavadno produktivna, najsi bo v komičnih ali semantičnih učinkih njune glasovno-ritmične interpretacije oziroma performansa glasu, kjer se zdi, da najprej glas (in nato njegova organizacija v govor) v resnici sam vodi performerki – in ne oni njega.

Tu postane njuna – sicer kratka – predstava tudi »dramatična«: govor ima svojo logiko, svoje zakonitosti, odnos med telesom in govorom še zdaleč ni tako idealen, kakor se zdi oziroma kakršen je odnos med obema govorkama: govor (glas) je v resnici monstrum – ki ga performerki vseskozi uspešno obvladujeta in na koncu optimistično ulovita v spevno pesem, navdušenemu občinstvu pa naklonita celo še eno za povrhu …

Norveška skupina De Utvalgte je s predstavo Kunsten å bli tam (organizatorji naslovov letošnjih predstav niso prevajali, vendar nisem prepričan, da je to dobra ideja) pokazala primer kombinacije živega gledališkega dogajanja in posnetih »naravnih« prizorišč, in to v 3D tehniki (gledalci zato nosijo polarizacijska očala).

Tako je dosegla na trenutke fascinantne učinke integracije igralca v posneto »okolje«, praviloma naravni pejsaž pa tudi interier, vendar s tem ni mogla nadomestiti siceršnje vsebinske praznine in igralske zasilnosti uprizoritve.

V njej gre za pripoved o neizbežnem koncu (osrednji protagonist je starejši moški, očitno na smrt bolan), ki pa skozi dogajanje postaja prilika o začetku, tistem bibličnem začetku začetkov, ki pa – navsezadnje – v sebi že skriva konec: konec raja, konec vsakršne idile, in pa, kot vemo, konec človeka, njegovo dokončnost, smrtnost.

Morda je celotno dogajanje bolnikovo nostalgično spominjanje, podoživljanje (izgubljene) mladosti, polno travmatičnih situacij in simbolov, hkrati pa nedopovedljivo lepo; morda gre bolj za kontemplacijo o možnem novem (novodobnem) svetu oziroma želji po vrnitvi nekoč zdavnaj izgubljene sreče.

Morda to niti ni pomembno in, kot rečeno, je vizualna podoba predstave inspirativna, čeprav povečini dekorativno statična, notranje dogajanje pa kronično nedramatično, abstraktno, v dialogih načelno in patetično, igralsko zgolj nakazano.