Dobro jutro: Moč gledališča

»Če je oltar tam, kjer pokleknemo, je oltar zame gledališki oder. Prostor, kjer sem s Tomažem preživela vse svoje gledališko življenje,« zapiše Livija Pandur ob predstavi Brezmadežna, ki sta jo po romanu Colma Toibina Marijin testament zasnovala Tomaž in Livija Pandur. Odšel je in prvi med nami spoznal skrivnost, ki jo je raziskoval v svojih predstavah, je rekel Branko Šturbej. Njegovo vizijo o Mariji, zgodbo o izgubi, je dokončala Livija Pandur.

Marija je najpomembnejši ženski lik v krščanstvu, je ženska, ki je dva tisoč let navdih slikarjev, pesnikov, pisateljev, ženska, ki navdihuje milijone ljudi, a hkrati o njej ne vemo skoraj nič.

Redko vidiš predstavo, v kateri ena sama igralka tako napolni, elektrificira oder in avditorij; v eni uri skoznjo prepotujemo štirinajst miselnih pokrajin ženske, ki je edina videla to, o čemer so prvič pisali šele desetletja po sinovi smrti. Ženske, ki nikoli ne more izgovoriti njegovega imena, ker ga že tisočletja izgovarjajo drugi in nanj lepijo najlepše in najbolj strašne stavke. Predstava Brezmadežna je bila onstran kategorij všeč, ne všeč, po dolgem času se je v gledališču zame zgodil izčiščen ritual, liturgija, ki jo je z igralsko silovitostjo transformacije Nataša Matjašec prenesla na vse v dvorani, da smo drgetali kot eno telo in na svoji koži začutili prvinsko moč gledališča, moč rituala, v katerem se zlijeta prostor in čas.

Marija Nataše Matjašec in Livije Pandur je sleherna ženska, ki je pretrpela izgubo, njena bolečina je bolečina vseh preganjanih, bežečih žensk, ki v tem trenutku izgubljajo svoje sinove, brate, može, ljubljene. Zato njene besede na koncu ne morejo zveneti blasfemično. »In če že iščete pričo, potem sem to jaz. Pravite, da je odrešil svet, jaz pa pravim, da ni bilo vredno. Ni bilo vredno.«