Mojster, Margareta, Maribor

Roman in drama postavljata vprašanje stanja družbe, zla, dobrote, strahopetnosti, poguma, ljubezni, moči, vlogo in integriteto posameznika, pravi Janusz Kica. Časi so sicer neprimerljivi z obdobjem, ko je delo nastalo, saj je bilo napisano v času najhujše Stalinove strahovlade, vendar ostaja povsem sodobno.

Prve odrske uprizoritve Mojstra in Margarete, sicer zaradi cenzure drugače naslovljene, so bile v sedemdesetih letih na Poljskem.

Spominjam se teh projektov, bral sem tudi izvirne dramatizacijske tekste, vendar nobene predstave nisem videl.

To je bilo v tistih časih skoraj subverzivno dejanje.

Zagotovo, vsaka na odru izgovorjena beseda je imela svojo težo, predvsem pa je gledališče predstavljalo eno redkih priložnosti govoriti resnico, sicer s pomočjo metaforike, vendar so vsi vedeli o čem teče beseda. Dvorane so bile takrat polne, saj so projekti predstavljali možnost sprostitve družbenih napetosti. Danes je položaj povsem drugačen, na Poljskem sem bil na predstavah, kjer je bilo le kakšnih pet gledalcev, tam se je gledališče znašlo povsem na obrobju zanimanja.

Formalna svoboda obenem stimulira in pasivizira.

Politika je danes veliko bolj perfidna, uporablja zelo sofisticirana orodja manipulacije, tukaj ni več političnih procesov, tajne policije, cenzure, vsemogočne birokracije, duh vsega tega veje iz dela Bulgakova, ki je nastajalo v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Danes je težko identificirati sovražnika.

Zelo težko. Morda pa je sovražnik predvsem v nas samih.

V čem je torej današnja aktualnost Mojstra in Margarete?

Roman, ki sicer ne sodi med moje najljubše, ima pa nekaj sijajnih poglavij in izredno zanimive like, me je pritegnil predvsem zato, ker pisatelj v njem načenja vprašanje etike. S tem temeljnim vprašanjem, torej kako živimo oziroma kako bi morali živeti, kaj je resnica, kakšna so naša načela in koliko smo pripravljeni zanje boriti, se danes skoraj nihče več ne ukvarja. In tukaj je tudi element fantastike, ki me vedno zelo privlači, film tukaj s svojimi sredstvi sicer dominira, ampak tudi gledališče mu lahko povsem dostojno konkurira.

Etičnih principov se skoraj nihče ne drži, verjetno je to posledica izbrisa jasnih mej med resnico in lažjo, med pogumom in strahopetnostjo, med tem kaj je dobro in kaj je zlo...

Mislim, da povprečen človek dobro ve, kaj je dobro in kaj je zlo, tisti, ki te pojme interpretira, pa z njimi manipulira in mešetari. Je pa zanimivo, da Bulgakov v svoji paradoksni maniri veliko dobrega pripiše navidez zlim osebam, satan je v romanu pozitiven lik.

Tukaj je navezava na Fausta in destruktivno željo človeka, da vse analizira in razčleni, da poskuša racionalno doumeti nedoumljive stvari.

Morda, vendar Mojster in Margareta ni intelektualni roman, je predvsem emocionalni, pravkar kar senzualen, Bulgakov stvari ne doživlja v možganih temveč »preko kože«, lahko bi rekli, da jih fizično občuti. V romanu je seveda tudi intelektualna igra, ki pa jo mora osmisliti sam bralec oziroma v tem primeru gledalec.

V delu je skoraj nepregledna množica oseb, tudi v primeru redukcije mora skoraj vsak igralec odigrati dva, pogosto tudi tri like.

Material je ogromen, uprizarjati celotno besedilo bi bilo nesmiselno in tudi nemogoče, je pa razdelitev vlog med igralke in igralce napravljena smiselno, torej so liki med seboj bodisi v nekem nasprotju ali pa v neki povezavi. Branko Jordan denimo igra Bulgakova, Mojstra in Ješuo; Bulgakov piše roman, kjer je glavna oseba Mojster, Mojster piše roman, v katerem se oblikuje utopični lik Ješue, torej so korelacije logične.

Lanska uprizoritev Bulgakovovega romana v izvedbi britanskega gledališča Complicite, ki je delo predstavila na evropski turneji, je bila zelo uspešna.

Tudi te nisem videl, čeprav sem si želel, saj to gledališko hišo zelo cenim. Pravzaprav nisem videl še nobene gledališke predstave tega teksta, ko sem se odločil zanjo sem nalogo dramatizacije zaupal Goranu Ferčecu, ki je pripravil odlično predlogo. Ob problemih etike je tukaj tudi zelo tenkočutna ljubezenska zgodba, tudi ljubezen se zdi danes na obrobje postavljena tema, ne smemo pa pozabiti, da je v romanu še en roman, apokrifna zgodba o Pilatu in Ješui, ki je briljantno napisana, in nam daje vedeti kako daleč smo skrenili s poti, kot je bila prvotno zastavljena.