Moramo verjeti v pravljice – danes še posebej

»V nasprotju z velikimi Shakespearovimi tragedijami, komedijami in drugimi dramami v Viharju nastopa­ ogromno čudežnih, pravljičnih in vilinskih bitij. Predstava dobi smisel, če k pravljici pristopimo­ s čistostjo otroka,« pravi režiser­ Jaka Ivanc pred drugo premiero (prva je bila septembra na odru Lutkovnega gledališča Ljubljana), ki bo nocoj na koprskem odru.

Tokratni Vihar v koprodukciji Gledališča Koper in Lutkovnega gledališča Ljubljana je od leta 1930 osma uprizoritev na slovenskih odrih. Ivanc, ki pojasnjuje, da je to predstava o oblasti, zarotah, krivicah, maščevanju in spravi, pri čemer spravo razume in pristopa do nje drugače od tistega, kar danes razumemo v politični retoriki. Režiser ni veliko razmišljal o tem, da bi kakorkoli aktualiziral temo.

»Tisti, ki bi mu bila politično ali družbeno aktualna uprizoritev namenjena, se v njej ne bi prepoznal in se ne bi strinjal z njo, vsi drugi pa jo tudi brez opaznejših aktualizacij razumejo tudi v luči sodobnosti, saj je Shakespearov dramski svet večen.« Po Ivančevem mnenju je Vihar zgodba o odpuščanju, a ne v krščanskem smislu. »Težko se pogovarjamo o spravi, če nobena stran ni pripravljena popustiti. Glavni junak, milanski vojvoda Prospero (igra ga Nataša Tič Ralijan), s pomočjo duha Ariela spozna, da maščevanje ne pripelje prav daleč, da odpuščanje pripelje dlje. Sicer pa pri Shakespearovih delih ne najdemo primera, da bi nekdo po več letih srečal svoje nekdanje izdajalce in preganjalce in pri tem ne bi padale glave,« o domnevno zadnjem Shakespearovem delu pravi Ivanc, ki se sprašuje, ali ne bi z maščevanjem na otok pregnani Prospero izgubil svojega notranjega miru, ki ga je dvanajst let iskal in našel v knjigah.

Arhaični Župančičev jezik

Režiser je izmed treh slovenskih prevodov Viharja spet izbral Župančičevega. »Jesihovi prevodi so briljantni, a težko govorljivi na odru. Arhaični Župančičev jezik se mi zdi primernejši za tako prav­ljico.« Besedilo je za približno petino skrčil in zmanjšal število likov za približno tretjino. Pri tem je nekoliko obrnil pripoved. Nov je le kratek uvod, v katerem gledalcu najprej pojasnijo, kaj se bo zgodilo. Namesto z viharjem se zgodba začne s tem, da Prospero pove hčeri Mirandi, zakaj sta na otoku, in potem se zgodba preseli v preteklost, ko mu je brat Antonio prevzel oblast v Milanu. Vlogo Prospera Ivanc zaupa ženski. »Prospero je po mojem igriva, lucidna figura, ki se delno zaplete v svoje načrte, na neki način živi na tej in oni strani. Zato je Nataša Tič Ralijan prava izbira zanj.«

Tretja posebnost tokratne uprizoritve so lutke in videoprojekcija, ki popelje dogajanje v podvodni svet. »Zračnega duha Ariela bi težko predstavil živ igralec. Zato se mi je zdelo bolje, če duha, energijo, glas uprizorimo z lutkami. V Prosperovi knjižnici namesto Ariela govorijo knjige. Ves svet na otoku, kamor se reši Prospero, so lutke. Arielov glas je posnet z nekakšno gledališko 'magijo', potuje od predmeta do predmeta, od igralca do igralca, spreminja obliko in glas, glas, ki proti koncu predstave vse bolj postaja Prosperov, saj ta Ariela ne potrebuje več, ko se odloči, da bo prizanesel izdajalcem.« Zato v predstavi nastopa in svetuje svetovalec za animacijo Brane Vižintin iz Lutkovnega gledališča Ljubljana.

Duhovi

Jaka Ivanc je posnel tudi video delno v bazenu, z državnim prvakom v potapljanju na vdih Samom Jerankom, delno pod gladino dalmatinskega morja. Ekipa Viharja trdi, da so se pri postavitvi na koprskem odru v njihovo predstavo vpletli tudi duhovi. Zdi se, da mnogi verjamejo v duhove v tej stavbi. »Verjamem v dobre gledališke duhove in verjamem, da na odru tudi res živijo, saj je tam zbranih veliko zgodb, a tudi življenj iz zgodovine Kopra. Vedno ko stopim na oder, jih pozdravim, in če ostanem sam, se vedno predstavim in povem, kaj bom počel.« V bližini današnjega odra koprskega gledališča sta menda v daljni preteklosti bila mrtvašnica in celo prostor za smrtne kazni (giljotina).