Avstrijski plesni val: mrtvo viteštvo in posedanje na klopci

Avstrija ima močno sodobnoplesno infrastrukturo. V središču Dunaja, v srčiki muzejskega kompleksa, deluje ena najpomembnejših evropskih plesnih institucij Tanzquartier­ Wien, ki se ukvarja s pro­dukcijo,­ izobraževanjem­ in promocijo­ sodobnega plesa ter performansa in obenem spodbuja ­teoretski plesni diskurz.

Na Dunaju od konca osemdesetih let poteka eden največjih mednarodnih plesnih festivalov ImPulsTanz, na katerem je močno zastopan tudi pedagoški program, v Salzburgu pa je bila leta 1993 ustanovljena plesna akademija SEAD (Salzburg Experimental Academy of Dance), na kateri se izobražujejo tudi slovenski plesalci.

Avstrijski sodobni ples je izrazito mednarodno vpet in prežet. Glede na programsko usmeritev institucije Tanzquartier Wien in salzburške akademije med avstrijskimi plesnimi produkcijami zadnjih dveh desetletij prevladuje konceptualni ples, z mlajšimi avtorji pa se je pojavil val postkonceptualnega plesa, ki prinaša nove pristope in vsebine.

V programu Plesna Vesna, v katerem Španski borci v sodelovanju z mrežo Aerowaves mesečno predstavljajo mlade avtorje evropskih sodobnih uprizoritvenih umetnosti, so pod skupnim naslovom Avstrijski novi val gostovali trije mladi koreografi in plesalci z dvema predstavama: Alex Deutinger in Alexander Gottfarb (slednji je Šved), oba tudi člana v Avstriji delujoče mednarodne plesne skupine The Loose Collective, sta nastopila s predstavo Viteštvo je mrtvo, ­Simon Mayer, ki je nekaj let plesal v Dunajskem državnem baletu in se kasneje izobraževal na bruseljski akademiji P.A.R.T.S., pa s solom ­Posedanje na klopci.

Do robov vzdržljivega

Avstrijska plesna teorija in kritika vse tri uvrščata v postkonceptualni ples in tudi sami poudarjajo razliko od konceptualnega plesa. Avstrijska sodobni ples in gledališče vsebujeta veliko analitičnih prvin in dekonstrukcije, od česar so se sami odmaknili, saj jih poleg omenjenega zanimajo konstrukcija,­ preseganje metjejskih plesnih razi­skav in lotevanje širših vsebin.­ Deutinger, Gottfarb in Mayer pou­darjajo fizično avtentičnost v smislu, da svojo telesnost na odru previdno, a dosledno privedejo do robov vzdržljivega.

Morda je naključje, da si vsi trije predstavniki avstrijskega novega vala v obeh gostujočih predstavah skozi moške podobe in družbene vloge zastavljajo vprašanje, kako preteklost in tradicija korespondirata s sodobnostjo. Alex Deutinger in Alexander Gottbarb se teh vsebin lotevata skozi viteštvo, pri čemer ni nepomembno, da je prav v Deutingerjevem rodnem Gradcu­ svetovno znani muzej starega orožja in vojaške opreme. Časi kratkoživih, a pogumnih vitezov ter njihovih bojevniških načel so minili, toda njihovi vedenjski vzorci in načini ra­zmišljanja so preživeli in se naselili v virtualnem svetu ­računalniških igric.

Njuno izhodišče je romantiziran pogled na viteštvo, ki se razblini v trenutku, ko si nadeneta skoraj petdesetkilogramsko železno viteško opremo, v kateri že mirujoče, kaj šele gibajoče se telo hitro »zakuha«. Plesalca je zanimal fizični učinek, ki ga povzroči nošenje oklepa, izkušnja, kako oklep omejuje in obenem določa plesalčevo izbiro gibov, ne nazadnje pa tudi vprašanje, mar ne gre pri vojaški opremi, kar velja tudi za njene sodobne različice, manj za funkcionalnost in predvsem za razkazovanje moči.

V petdesetminutni počasni, malone meditativni predstavi plesalca, ukleščena v težko opremo, z izvajanjem različnih gibalnih kombinacij in s tem tudi različnih zvočnosti postopoma uničujeta pravljično podobo viteza. Izoliranost in nemoč izpodrivata junaštvo ­do konca, ko v meglici med šklepetom železja razpadeta in izgineta ter na prizorišču ostanejo le raztreseni deli viteške opreme kot sledi preteklosti pa tudi današnjih bojev in bitk.

Simon Mayer je odraščal na kmetiji in po preselitvi na Dunaj pristal v svetu, v katerem beseda »kmet« pomeni žaljivko. V solu Posedanje na klopci – Sunbeng je zgornjeavstrijski izraz za klopco, postavljeno na sončni legi pred domačijo – je izhajal iz kmečkih in folklornih elementov, ki so po eni strani del tradicije, obenem pa še vedno del podeželske kulture. Mayer ni ciničen do avstrijske rustike, v kateri odzvanja jodlanje, podkrepljeno s ptičjim petjem, ampak kritično hudomušen, prav takšen je tudi do urbanih predsodkov do kmečkega življenja.

Polurni solo, ki ga izvede gol, vsebuje mnogo domislic v uporabi kmečkih rekvizitov, od bičev, žag, sekire, ki jih ozvoči in postopoma sestavlja v ritmizirano melodijo, na katero na koncu, sede na klopci, ki jo izdela med izvajanjem moških »kmečkih opravil« in sodobnoplesnih, baletnih ter folklornih gibalnih elementov, odpoje duhovito ljudsko pesem o pogumnem mladeniču, ki se za svojo izbranko nameni utrgati encijan, pa mu spodrsne in se razčesne v globeli.

Vsi trije plesalci in koreografi ocenjujejo položaj sodobnega plesa v Avstriji, zlasti v njeni prestolnici, kot zadovoljiv. Največjo težavo vidijo v sistemu, ki spodbuja kvantiteto namesto premišljene kvalitete, s katero bi si plesni ustvarjalec lahko postopno zgradil trdno ustvarjalno osnovo, a kljub temu za zdaj ostajajo zmerni optimisti.