Vesna: nostalgija po časih, ko smo še jedli klobase za kosilo

Že od lanskega poletja v Križankah pričakujejo prav posebno pomlad. Muzikal Vesna je pripravila izkušena ekipa, ki se je prvič preizkusila v jeseni Tavčarjeve ljubezni. Tokrat so se lotili stare filmske zgodbe, ki jo poznamo že dobrega pol stoletja. Dijaki, matura, starši, ljubezen in ... oh, ta matematika. Teh osnovnih komponent sta se za oder držala tudi skladatelj Matjaž Vlašič in libretist Janez Usenik. Večino dela sta opravila vsak v svoji vasi, Vlašič v Predosljah, Usenik v Velikih Lipljenah. Kajti, pravita, proces je bil že utečen.


Ne moremo brez omembe filma: bil je lep, estetski, kot bi ga posneli v Hollywoodu, scenarij je napisal Matej Bor, glasbo Bojan Adamič, režiser František Čap ga je predelal po svoje. Kaj od filmskega esprita izpred pol stoletja ostaja v muzikalu?

Vlašič: Avtorji muzikala smo do neke mere ostali zavezani osnovni zgodbi, ker menimo, da je Matej Bor ustvaril izjemen scenarij. Sam se nisem oziral na glasbo iz filma, ker vem, da je mojstrsko napisana in kot taka zame nedotakljiva.

Usenik: Naj poudarim, da je bilo delo libretista večinoma pisanje besedil songov, dramatizacija, ki zvesto sledi filmskemu scenariju, mi je bila predložena in večjih odstopanj ni bilo. Gotovo je, da je ta lahkotni in prefinjeni Čapov dotik nekaj, kar je vredno vsega spoštovanja, in bili bi zelo veseli, če bi bil opazen tudi na odru. Glavna zgodba in sporočilo Vesne sta nespremenjena, morda smo le poudarke dali drugam. Ker je to glasbeno delo, je seveda glasbeno in besedilno novo. V ospredju je spoštljivost do klasike.

Vesna kot filmski izdelek je nedotakljiva in večna in bo taka ostala ne glede na to, kaj storimo. Muzikal je nova verzija iste zgodbe, ki se sicer naslanja na klasiko, večinoma so govorjeni dialogi kar iz scenarija, prav tako se dosledno držimo zgodbe, pesmi pa so nov moment. Vendar nagovarjajo z drugačnimi atmosfero in poudarki. Že zaradi drugega žanra – po mojem je film v resnici nemogoče prenesti na oder in obratno – je to nujno in upam, da bodo našo Vesno gledalci vzeli kot delo, ki se priklanja starim mojstrom, a jih ne kopira.

Smo torej še vedno v sredini 20. stoletja, socializmu, času nekakšnega medgeneracijskega konflikta, naivne mladostne vihravosti in seveda ljubezni?

Vlašič: Dogajanje ni postavljeno v petdeseta leta prejšnjega stoletja, saj se nam je to zdelo preveč omejujoče. Najstniki se danes zaljubljajo prav tako, kot so se v tistih časih, starši so ravno tako v skrbeh za otroke, rezultati mature pa morda še bolj usodni. Zato se s svojo glasbo nisem hotel stilsko vezati na tisto obdobje, ampak ponuditi občinstvu bogato paleto glasbenih vtisov z močnim čustvenim ­nabojem.

Usenik: Pri filmu je zanimivo, da je bil že ob nastanku anahronističen in v njem najdemo le malo sledi socialističnih idej. Nasprotno, prikazuje idealiziran meščanski svet. Nekateri kritiki menijo, da je Čap, čeprav se film dogaja v Ljubljani, v resnici obudil spomin na predvojno Prago, in s tem bi se strinjal. To je bil verjetno razlog, da ni bil ravno ljubljenec tedanjih oblasti. Janja je profesorjeva hči in živi v tipični družini visokega srednjega razreda, v kateri vladajo stroge tradicionalne vrednote. Fantje pa, čeprav živijo v skromnih razmerah, so prav tako meščanski. Samo je pilot in bodoči izumitelj, Krištof umetnik in Sandi lahkoživec. Soseska, v kateri živijo, je bolj podobna nekakšnemu Montmartru kot realni socialistični soseski, vključno s sosedom, ki je samooklicani umetniški genij.

Vesna je že leta 1953 najbrž delovala kot eskapistična fantazija in verjetno je bila prav zaradi tega tako popularna. Samo primer slavnega prizora s pošte, v katerem Mila Kačič z užitkom je klobaso. Igralka se je spomnila, da so bile v tistih časih klobase redkost in da so takoj po posneti sekvenci narezali ostanek klobase na koščke, da je vsak član ekipe pokusil enega. Tudi gledalci so to najbrž opazili, Vesna jih je zapeljala v neki domišljijsko nostalgičen čas, ko so ljudje še jedli klobase za kosilo.

Očitno nas ravno nostalgija vleče k Vesni.

Usenik: Naj poudarim, da v tem ne vidim nič slabega, to je legitimna drža ustvarjalca, ki hoče pričarati občinstvu lepo izkušnjo. Dobil sem celo občutek, da je scenarist v prizoru, v katerem Trpin razlaga o svoji umetnosti, podal razlago in opravičilo za tako držo. Umetnik, ki pozimi slika rože, poleti pa sneg, je v resnici umetnik, ki v težkih časih kaže ljudem nekaj lepega in veselega, da jih pogreje, v časih optimizma pa je čas za tragedije. In samoironično potem razloži, da to dela zato, da prej proda sliko. Torej priznava, da je takšna umetnost komercialna, kar je še zdaj nekakšen tabu. A srž Vesne, naivna mladostna vihravost in ljubezen, vse to je na srečo večna tema. Me je pa pri filmu precej pritegnil moment medgeneracijskega konflikta, ki je v scenariju lepo nakazan in se še bolj jasno pokaže v nadaljevanju Ne čakaj na maj.

Kako sta kot skladatelj in libretist sodelovala? Najbrž to ni bilo ločeno delo vsakega na svojem koncu?

Usenik: Najprej Matjaž po pogovoru s producentom napiše glasbo, ki mora ujeti duha prizora. To glasbo pošlje meni in jaz si ponavadi vzamem dan ali dva, da jo večkrat poslušam. Zelo pomembno je namreč, da tekstopisec razume zgodbo, ki je v glasbi. Prvo verzijo besedila potem pošljem nazaj, ob morebitnih pripombah napišem popravke, in šele v zadnji fazi delava v isti sobi. Imava navado, da posnameva svoj interni demo za vsako pesem, da ima Matjaž potem pregled nad tem, kako si celoten muzikal glasbeno sledi, in da tudi tako preveriva, kako delujeta glasba in besedilo skupaj. Dileme in drugačni pogledi so seveda del ustvarjalnega procesa in se o njih pogovarjamo, a pri takšni produkciji se je treba ob končni odločitvi držati hierarhičnega reda: producent, skladatelj, tekstopisec.

Vlašič: Janez je mojstrsko opravil svoje delo in kakovostno lestvico postavil tako visoko, da me je dodatno podžgal pri ustvarjanju. Priznati pa moram, da so nekateri melodični motivi v meni tleli že dlje časa in so z delom na tem projektu le našli razlog, da so privreli na plan. Eno ali dve temi sem napisal še v svojih najstniških časih.

Je preveč banalno vprašati, v kateri Ljubljani smo: sedanji, pretekli, kako govori mlada generacija, sploh govori ali tipka na mobitele?

Usenik: Jezik je sodoben, tekoč, v besedilih pa je po mojem velikokrat boljše uporabiti knjižno slovenščino. Sploh čustvena besedila tako boljše delujejo. Kostumografsko so jo sicer postavili v malo kasnejši čas, glasba pa je sodobna, čeprav ne trendovska. Toda zgodba enostavno ne bi delovala, če ne bi povabili gledalca, naj pozabi na sedanjost. V digitalni dobi to enostavno ne deluje. Fantje bi Vesno najprej poiskali na facebooku in seveda ne bi moglo priti do takšne zamenjave, mobiteli bi spremenili marsikateri razplet, sploh pa profesor v današnjih časih maturitetnih nalog ne bi imel doma, tudi če bi bil denimo član komisije.

Ne, Vesna se tudi danes dogaja v nekem sanjskem času, ki je ravno prav podoben našemu, da nas pritegne, v času, v katerem ima Samo zaradi izmaknjenih maturitetnih nalog težave le s slabo vestjo in strogim profesorjem, ne pa s kriminalisti, kar bi se zgodilo v resničnem svetu. Ljubljana pa, čeprav je bila seveda lepa kulisa filma, tudi v originalnem filmu ni bila toliko v ospredju, da se ta zgodba ne bi mogla zgoditi v Mariboru ali Celju. Toda spet, zame je to ena glavnih odlik te zgodbe. Odnosi se v resnici niso spremenili. Ko se zaljubimo, čutimo enake metuljčke v trebuhu, kot smo jih včasih. In še vedno sanjamo o podobnih stvareh kot takrat – radi bi ljubili in bili ljubljeni. Na ta čustva trka Vesna in nas opominja, da so pomembnejša od trendov in neodvisna od ­tehnologije.

Sta avtorja muzikala Cvetje v jeseni. Kaj bi bila po vajinem ponovitev tistega uspeha?

Usenik: Dejstvo je, da je prav po Cvetju v jeseni muzikal v Sloveniji eksplodiral, za kar si ustvarjalci lastimo majhen del zaslug. Na neki način smo pokazali, da se da, in izzvali druge, da storijo še bolje. A za nas to pomeni, da bo Vesna morala stopiti korak naprej, saj zdaj deluje v precej bolj konkurenčnem ­okolju.

Vlašič: Pri vsakem svojem projektu si želim prekositi predhodne, ne glede na to, kako zadovoljen sem bil z njimi. Pri Cvetju smo orali ledino, zdaj imamo precej več izkušenj, ostala pa je ustvarjalna strast, ki je bila potrebna za njegov uspeh. Ravno ta strast je predpogoj za uspeh Vesne, o čemer ne dvomi niti en član ekipe.

Lahko pričakujemo podobno popularnost Vesne in njenih fantov kot igralcev s filmskega platna?

Usenik: Leta 1953 je bila Vesna nekaj čisto novega, nekaj, kar so si ljudje želeli in potrebovali. Danes ne manjka tovrstnih predstav. Zadovoljni bomo, če bo razveselila ljudi, jih navdušila, se jih dotaknila, takšne evforije, kot je bila ob premieri filma, seveda ni realno pričakovati. In prav je tako, ker bi po mojem moral Čapov film ostati nedotakljivo izročilo naše popularne kulture.

Vlašič: Za nami je večmesečno vsakodnevno garanje, ukvarjali smo se samo s tem, kako predstavo čim bolj približati popolnosti. Zato ne razmišljam o popularnosti.