Na vrtu sebičnega velikana: črno-belo sploščeni vrt

V okviru evropskega projekta Puppet Nomad Academy 2, ki je sofinanciran iz programa Kultura (2007–2013) evropske komisije, so v Mini teatru predstavili avtorsko uprizoritev Na vrtu sebičnega velikana, kot si jo je zamislil, svobodno izbral in priredil zanjo izbrana besedila ter na oder večinoma v tehniki gledališča ploskih senc postavil mlad madžarski režiser iz Vojvodine Attila Antal. V ohlapni okvir pravljice Oscarja Wilda Velikanov vrt je avtor uprizoritve umestil še pravljice Srečni kraljevič, Slavček in vrtnica ter Vdani prijatelj. Za prevod proznega besedila je poskrbel Robert Waltl, pesmi je prevedla Jera Ivanc, nad njihovo odrsko izreko pa je bedela Magda Lojk.

Skrivnosti in domišljijske dražljivosti poln vrt sebičnega velikana si je avtor uprizoritve zamislil kot gledališki oder, na katerem je v neredu odloženih mnogo prepoznavnih predmetov iz vsakdanjega življenja. Zgodbo Velikanov vrt začnejo zato pripovedovati protagonisti uprizoritve kar iz avditorija, pomešani med gledalce, in šele ko pridejo do točke, ko je velikan zaprl in celo zazidal svoj čarobni vrt za otroke, se tudi prizorišče zapre s prosojno »steno« iz starih časopisov, protagonisti pa začnejo z lučmi, lastnimi sencami in sencami izbranih predmetov ter ploskimi lutkami z druge strani »zidu« oživljati domišljijske ploske in pretežno črno-bele senčne podobe iz pravljic o rdeči vrtnici, ljubezni med Mladeničem in Dekletom, o izkoriščevalskem lažnem prijateljstvu med samovšečnim Mlinarjem in brezmejno naivnim Hansom, pa o neizmerno požrtvovalnem Kraljeviču, ki je z Lastovčkom osrečeval ljudi, dokler ni ostal sam, slep in siv in se je njegovo srce preklalo na dva kosa.

Po tej žalostni zgodbi o posameznikovi dobroti začenja »stena« razpadati, protagonisti z one strani »zidu« pa na pomoč povabijo tudi otroke iz avditorija, ki nazadnje lahko stopijo na prizorišče in povsem od blizu vidijo, iz česa so nastajale čarobne in minljive podobe iz vrta. Uprizoritev Attile Antala je videti kot dokaj ohlapno in notranje neizenačeno odrsko delo v nastajanju, ki za zdaj pogreša tako dramaturško premišljenost kot režisersko selektivnost, pa tudi odločitev o tem, komu je uprizoritev prvenstveno namenjena. Precej neskladna z mnogo bolj poetično in pravljično vsebino je ploska in črno-bela likovna zasnova Filipa Jevtića, ki s »steno« iz časopisov asociira na sodoben urban vsakdanjik in njegovo minljivost, vendar nas s pretežno črno-belo govorico svetlobe in senc usmerja v nostalgične občutke ob arhaiziranih in rustikalnih podobah umišljene preteklosti, ter povsem sodobna trendovska urbana elektronska zvočna in glasbena oprema zamaskiranega Secret Mana. Kvartet igralcev in animatorjev (Katja Povše, Jernej Gašperin, Dejan Pevčević in Maruša Kink) je v zastavljenih okvirih deloval profesionalno in partnersko ubrano.