Tiskane izdaje
Na avdicijo k slavnemu Mauriceu Béjartu je Valentina Turcu – paradoksalno – odšla v upanju, da ne bo sprejeta, saj si pri osemnajstih letih pravzaprav ni želela postati plesalka.
Vendar je izmed več kot petsto kandidatov pokazal prav nanjo, češ da ima izjemen potencial ter globino in strast, kot jo imajo lahko le slovanske duše. Njegova reakcija na prošnjo, naj je ne sprejme, je bil huronski smeh, češ da tako dobre šale že dolgo ni slišal.
Ena najpomembnejših razlik med Valentino Turcu in drugimi koreografi se zdi v tem, da je ni strah narativnosti, torej pripovedovati zgodbo. Kot pravi, to izvira že iz njenega otroštva, ko je kot otrok dveh vrhunskih baletnih plesalcev videla veliko plesnih predstav in jih ni razumela.
»Starša sem spraševala zakaj je na odru toliko poziranja, toliko nedorečenosti in nerazumljivih gest, če sem sama prebrala zgodbo in natančno poznam vsebino. Verjetno se je že takrat v meni formiral koreograf, že kot majhna deklica sem vedela, da ne želim biti balerina, stisnjena v hermetični baletni dres s tutu krilcem«. Ljubezen do plesnega gledališča je prišla kasneje.
Béjart je svojo akademijo poimenoval Rudra, po hindujski boginji, ki je zelo divja, celo destruktivna, obenem pa naj bi imela tudi nekatere magične ozdravitvene sposobnosti.
Vedno je poudarjal, da je v nas svetloba in tema in da je to naše integralno izhodišče, iz katerega moramo izhajati pri svojem delu. Ob tem pa morajo biti v ospredju primarna potencirana ekspresivnost, energija in popolna predanost, zelo pogosto na meji fizične vzdržljivosti. Predvsem pa so tam odpadle vse klasične plesne omejitve, moje telo se je kakor na novo formiralo in odprlo do tedaj povsem neznanim izraznim možnostim. Ples pa je res svojevrstna zdravilna tvar, ki se pretaka med plesalci in občinstvom in ima veliko višji pomen in poslanstvo, kot mu ga ponavadi pripisujejo.
Vendar je bil Bejart tudi zelo kontemplativen človek?
Tudi jaz potrebujem svoje trenutke tišine in samote, pravzaprav ta potreba vedno bolj narašča, saj se tudi stopnjuje moj občutek odgovornosti do projekta. Pri velikih celovečernih predstavah je potrebno na podlagi književne predloge poustvariti prepričljiv vizualni libreto, če želim, da bodo, če se tako izrazim, besede meso postale.
In seveda izbira glasbe, kjer potrebujem veliko časa, da uskladim dinamiko glasbe in plesa, se posvetujem z dirigentom, tukaj je tudi veliko dela v studiu ... Znana sem kot perfekcionistka, zato sem zelo pozorna na vsaj detajl, in to ne samo pri koreografiji, temveč tudi pri scenografiji in kostumografiji in še zlasti pri dramaturgiji. Skratka, obdobje zatišja pred nevihto premiere je zelo dolgo.
Béjart je zavračal anekdotičnost na odru, vi nimate nobenih tovrstnih pomislekov?
Ustvarjal je v določenem obdobju, ki se je skušal distancirati od klasicizma, zato so njegovi projekti pogosto sestavljeni iz abstraktnih podob in prizorov, poudarek je na atmosferi, grajeni na minimalizmu. Mene je vedno bolj kot forma zanimala vsebina oziroma neka idealna sinteza obeh elementov, saj me je zelo zaznamovalo dramsko gledališče.
Kot koreografinja sem sodelovala pri več kot štiridesetih gledaliških predstavah, tudi s takšnimi režiserji, kot so Tomaž Pandur, Janusz Kica in Aleksandar Popovski, kar se je v meni akumuliralo in logično vzpodbudilo željo po pripovedni prepričljivosti, po senzualnem, mesenem, morda provokativnem, predvsem pa na pristnem izrazu. Pri meni gre vedno zelo zares.
Da so v SNG Maribor združene drama, opera in balet, torej ni hendikep, temveč prednost?
Absolutno. Takšnih možnosti medsebojnega sodelovanja nimajo skoraj nikjer, pa četudi je neprecenljiv vir vzpodbud in inspiracije. Prihodnje leto bom v Nemčiji – mesto naj ostane zasedaj še skrivnost – pripravila projekt Dama s kamelijami, ponudba direktorja te institucije pa je temeljila na mojih dramskih izkušnjah in posledično specifičnega dela s plesalci, ki jih večina drugih koreografov nima.
Kar je, glede na vaše uspehe, očitno zelo uspešna formula?
Očitno res. Dovolj zgovoren je odziv Mihaila Barišnikova, ki na premieri baleta Romeo in Julija v Rigi, kar ni mogel verjeti, da predstava prihaja iz Maribora, za katerega prej sploh še ni slišal. In če se lahko nekoliko pohvalim, so si tamkajšnji organizatorji Evropske prestolnice kulture ogledali tudi produkcije v Londonu, Rimu in Sankt Peterburgu, vendar so se odločili za naš projekt, ki se jim je zdel najbolj prepričljiv. Predstava Jevgenij Onjegin pa je bila lani v Londonu proglašena za enega od petih najboljših evropskih baletnih projektov leta.
Ostajate zvesti velikim klasičnim literarnim delom, vaš glasbeni izbor pa se zaključi nekako s Prokofjevim?
To ni načrtna strategija, se pa sklada z mojimi preferencami. Morda bo v prihodnosti tudi drugače, vendar priznam, da ne najdem skupne identifikacijske točke s sodobnimi skladatelji. Že Stravinski me težko navduši in tudi ključ do Gustava Mahlerja, ki sem ga izbrala za moj projekt Smrt v Benetkah Thomasa Manna, ki ga pripravljam v HNK Zagreb, sem težko našla.
Balet in gledališče sta se – četudi s številnimi stranpotmi – uspešno »modernizirala«, medtem ko operi kljub stalnemu eksperimentiranju in astronomskim finančnim vložkom to nikakor ne uspe. Vas mika operna režija?
Zelo me mika, v operi je še zelo veliko neizkoriščenih možnosti, tudi nekaj režiserjev me je že vzpodbujalo. Zelo spoštujem operne pevce, vendar bi bilo potrebno narediti korak naprej od statičnosti in togosti, torej da akterji ne nastopajo in ne razkazujejo svojih tehničnih bravur in sposobnosti, temveč v tistem trenutku živijo na odru. Pri čemer je potrebno biti zelo pazljiv, pevci so namreč zelo odprti za sugestije, vendar jih ne smeš zablokirati ali celo frustrirati.
Sama zelo hitro opazim kvalitete in tudi hibe posameznika, pri čemer poskušam kvalitete seveda izpostaviti, hibe pa izkoristiti kot morebitno pomagalo pri kreaciji določene vloge. Tudi v operi namreč šteje celovitost izraza in predvsem intenzivnost lika.
Intenzivnost je tudi vaša lastnost, mnogi vas označujejo za nepoboljšljivo perfekcionistko, predvsem pa ste zelo odprti, direktni in – za razliko od številnih umetnikov – tudi ne nastopate s kul pozo.
Kot mi je dejal Bejart, s katerim sva si bila zelo blizu in sem ga imela zelo rada, smrti in strasti ne moremo kontrolirati. Nikoli nisem znala biti kul, v življenju sem se tolikokrat soočila s smrtjo, da vsak dan doživljam kot dar in ga ne zapravljam za zadeve, ki niso pomembne in bistvene.
Čeprav nas usoda velikokrat vodi po nenavadnih poteh – jaz, ki nikoli nisem želela biti plesalka, sem bila samo v času sodelovanja z Bejartom v treh letih štiristopetdesetkrat na odru. In sedaj je za menoj 127 premier v gledališču. Čeprav se je vse začelo z nočem, nočem, nočem ... Moč usode, bi rekel Verdi.
