Tiskane izdaje
Beograjsko gledališče Bitef je dokazalo, da pod cerkveno streho lahko živi avantgarda. Scena v marsičem edinstvenega gledališča, ki domuje v nedokončani evangeličanski cerkvi na robu Bajlonijevega trga na Dorćolu, ima že četrt stoletja vlogo odprte dlani, s katere se širita duh kreativne zvedavosti in potreba po umetniškem eksperimentiranju.
Čeprav je gledališče Bitef dragocenost beograjskega kulturnega univerzuma, se ne ve, kako bo obstalo pod pritiski političnih ambicij, ki hočejo vsak umetniški izraz podrediti svojim oportunističnim potrebam, in zaradi finančnih težav, katerih prva žrtev je vedno tisti del kulture, ki se noče podrediti ideološkim okvirom.
Kljub temu da med srbskimi intelektualci ne preneha polemično razmišljanje o nekdanji Jugoslaviji, pri čemer Srbijo vidijo kot žrtev, najpomembnejše kulturne ustanove v današnjem Beogradu še vedno živijo na račun imena, ki so si ga ustvarile v času Jugoslavije.
Tako poleg Bemusa, ki varuje tradicijo glasbenega srečevanja, in Festa, ki srbskim ljubiteljem filma prinaša najnovejše kinematografske stvaritve, še naprej negujejo duh Bitefa, beograjskega mednarodnega gledališkega festivala, ki od leta 1967 s predstavitvami najnovejših trendov v Srbiji in Evropi ohranja visoko stopnjo scenske kulture.
»Off scena«
Gledališče Bitef je bilo leta 1989 ustanovljeno s ciljem širjenja duha festivala Bitef, hkrati pa je zamišljeno kot prostor za gledališke odmike od tradicionalnih meja scenskega izražanja. »To je gledališče umetnika raziskovalca, gledališče eksperimenta, gledališče, ki ustvarja kulturo, ne da bi se skrivalo za dominantnimi kulturnimi modeli,« je zapisano v brošuri, ki predstavlja gledališče Bitef s poudarkom na besedi »off«. Preprosto povedano, off scena za avantgardo. »Najpogumnejše gledališče v mestu,« dodajajo ljudje, ki mu vdihujejo življenje.
Njegov oder je zanimiv že zaradi namestitve v nikoli posvečeni cerkvi, ki so jo od leta 1940 do 1942 gradili Nemci. Opeke so dovažali iz Nemčije ter nameravali tukaj nastaniti tudi duhovnike. Zmotila jih je vojna, zato so prekinili gradnjo, še preden je cerkev dobila status verskega objekta.
Potrebnih je bilo še 47 let, da so pod njenim nemim zvonikom uprizorili multimedijski dogodek Rojstvo gledališča in s tem začeli do danes neprekinjen proces iskanja »skrivnosti človekovega obstoja«, ki mu je ta prostor posvetila legendarna dramaturginja Mira Trailović, ena od ustanoviteljic Bitefa in mati Ateljeja 212. Bila je tudi ena od ustanoviteljic gledališča Bitef, ki je zaživelo nekoliko mesecev pred njeno smrtjo.
Da Beograd še vedno potrebuje pogum, da se odmakne iz tradicionalnih okvirov, meni tudi Jelena Kajgo, ki je vodila gledališče Bitef štiri leta in pol, dokler je konec leta 2013 niso razrešili s položaja upravnice, da bi to mesto odstopila človeku dvomljivih kvalifikacij, a izrazitega strankarskega profila.
Kajgova je ocenila, da niti ena beograjska scena ni odprla vrat modernemu plesu, zato je pred petimi leti ustanovila Bitef dens, prvo srbsko skupino za sodobni ples, ki je vezana na določeno kulturno ustanovo. V pol desetletja je Bitef dens izvedel šestnajst plesnih produkcij, pogosto v sodelovanju s katerim od znanih evropskih koreografov (med njimi sta tudi Slovenca Matjaž Farič in Branko Potočan).
Delo te skupine je plod duha Bitefa v novem stoletju. Novo, avantgardno in univerzalno, vezano na projekte visokih standardov plesne umetnosti in odprto za vse, kar je drugače. To je, na kratko, Bitef dens.
Poslanstvo: mlado občinstvo
A dokler Beograd po eni strani dokazuje, da zmore doseči vrhunec umetniških pričakovanj, po drugi strani še vedno poudarja, da mu pravzaprav ni preveč do tega, da bi obdržal tisto najboljše, kar ima. Proračun, s katerim razpolagata gledališče Bitef in Bitef dens, je vse manjši, politični okviri vse bolj utesnjujoči in ponudbe svetovnih plesnih skupin najbolj talentiranim srbskim plesalcem in koreografom vse bolj mamljive.
Kljub temu Jelena Kajgo upa, da bo Bitef nadaljeval svoje poslanstvo vzgajanja mladega občinstva, ki bo redno spremljalo plesni repertoar in v plesni umetnosti prepoznalo torišče, na katerem se, kakor je na odprtju gledališča Bitef rekla Mira Trailović, bije »bitka z lastnimi dvomi in ustvarja zavezništvo s svojo energijo«. Dvomi se porajajo že ob razpisu natečaja za novega upravitelja gledališča Bitef: sredi leta, ko je izbira vnaprej določenega strankarskega človeka šla mimo neopažena.
Toda energija gre naprej in nehote ustvarja upanje, da bo scenska umetnost v bližnji prihodnosti osvobojena vseh strank in njihove politike. S tem idealom je bil med drugim davnega leta 1967 ustanovljen Bitef, dvaindvajset let po tem, ko je zaživela socialistična Jugoslavija. Zdaj, dvaindvajset let po njenem razpadu, se zdi, da sta dvom in želja po svobodnem duhu enako večna.
