Najprej plačaj, potem nastopaj!

Otroci na odru: Ali k nam prihaja trend iz tujine, ko morajo izvajalci plačati vaje, ponekod celo avdicije?
Objavljeno
31. maj 2018 15.32
Posodobljeno
31. maj 2018 15.32
Opera Hobbit Glasbene matice Ljubljana, velik in drag projekt. Foto Tina Ramujkič
Simona Bandur
Simona Bandur
Glasbena matica Ljubljana pripravlja že tretjo operno predstavo za otroke, tudi tokratna z naslovom Všeč si mi je pritegnila mlade ljubitelje petja, starši pa so z njihovim uspehom na avdiciji dobili položnice za plačilo pevskih vaj in nato še intenzivnih priprav.

Starši, kajpak ponosni na svoje za kulturo navdušene naslednike, udeležbo na vajah plačajo, kljub temu pa je marsikaterega zmotilo dejstvo, da gre za predstavo, ki jo društvo trži. Ali to pomeni, da tudi k nam prihaja trend iz tujine, ko morajo izvajalci plačevati vaje, ponekod celo udeležbo na avdicijah, da lahko na koncu izživijo svoje ambicije in igrajo (sistem pay to play), se je vprašal eden od staršev. Toda takrat se jim po večini vložek povrne, saj so plačani za predstave, pri omenjenih otroških operah pa ni tako.
 

Starši dobijo podatke vnaprej


Lucija Pavlovič z Glasbene matice Ljubljana je pritrdila, da morajo starši za vaje odšteti 25 evrov na mesec, skupaj 150 evrov. »Če ne bi dobili denarja od staršev, si takšnih produkcij ne bi mogli privoščiti,« je poudarila. »Uvajanje plačila se morda res sliši nekoliko nenavadno, zlasti pri zborih, ki so ponavadi brezplačni, toda javna sredstva so se v zadnjem času tako zmanjšala, da so se ljudje že navadili, da je treba tudi za to dejavnost nekaj plačati.«

Pri pripravljanju predstav za otroke, prva je bila Brundibar pred dvema letoma, nato Hobit lani, med starši po njenih besedah niti ni bilo negativnih odzivov, saj so jih vnaprej obvestili o stroških. »Menim, da je to povsem poštena igra, če imajo vnaprej podatke o finančnem bremenu. Tako se družina lahko pogovori in se otroci niti ne prijavijo, če starši ne morejo plačati.« Kljub temu so, je dodala, imeli nekaj primerov, ko so plačilo oprostili in vzeli šolanje otroka kot nekakšno štipendijo.

Zlasti visoke stroške so imeli pri produkciji Hobita, kjer so morali 15 odstotkov od inkasa nameniti za poplačilo avtorskih pravic in deset odstotkov skladatelju Deanu Burryju, tudi ekipa je bila precej velika in zato draga, je pojasnjevala Pavlovičeva. To je bil eden od razlogov, da so se pri projektu Všeč si mi odločili, da bo ekipa manjša, tudi sama predstava bo bolj minimalistična, z večjim poudarkom na glasbi in petju.

Kar nekaj pevcev, ki so sodelovali pri lanski predstavi, se je prijavilo na avdicijo za letošnjo. »Otroci so na koncu zelo zadovoljni, dobro se počutijo, tudi starši so nazadnje zelo zadovoljni,« je povzela razpoloženje.
 

Sofinanciranje


Starši so ob tem razoroženi in plačajo sodelovanje, četudi se jim tak način morda ne zdi pravičen. Ponavadi se tolažijo z dejstvom, da so otroci zadovoljni in da vsaka dejavnost nekaj stane. »Vendar ni problem v tem, da ne bi plačali, gre za to, da so predstave komercialne in da se šole s tem tudi promovirajo,« je razmišljal eden izmed očetov sodelujočih. Poleg tega sta, je dodal, med sofinancerji navedena ministrstvo za kulturo in javni sklad za kulturne dejavnosti, torej je projekt vendarle podprt z javnim denarjem.

Na ministrstvu so potrdili, da skupaj s skladom na podlagi javnih razpisov sofinancirajo tovrstne kulturne projekte, vendar ne celotne vrednosti. »Za preostali del morajo izvajalci zagotoviti lastni delež, ki pa je lahko sestavljen iz različnih virov. Društva lahko po zakonu pridobivajo sredstva s članarino, darili in volili, prispevki donatorjev, iz javnih sredstev, z opravljanjem osnovne in pridobitne dejavnosti društva in iz drugih virov. Financiranje določijo v svojem temeljnem aktu,« so odgovorili.
 

Pri drugih dejavnostih ni zadržkov


Ministrstvo do zdaj ni spremljalo sistema »pay to play«, navsezadnje je to odločitev posameznega društva, ki so samostojni in neodvisni pravni subjekti, katerih člani izberejo način delovanja in financiranja dejavnosti oziroma ga potrdijo s pristopno izjavo.
Matjaž Šmalc, samostojni strokovni svetovalec za gledališko dejavnost pri JSKS, pa se sprašuje, v čem se plačilo za pevske vaje razlikuje od drugih dejavnosti, ki jih starši brez pomislekov plačujejo. »Še vedno smo odklonilni do plačevanja dejavnosti v kulturi. Lepo je sicer, da imajo ljudje dostop do njih, toda hkrati ni zadržkov pri drugih dejavnostih. Pri nogometu je nekaj samoumevnega, da plačajo za treninge, v kulturi pa ne.« Kot je dodal, so tudi produkcijski stroški ljubiteljskih predstav precej visoki, kar morajo društva nekako poplačati.
 

Simbolična plačila


Ena od produkcij, pri kateri sodelujejo številni mladi ustvarjalci, so muzikali, kakršna sta Mamma mia in Briljantina. Tam dobijo sodelujoči plačilo na uro predstave, a to ponavadi ni dovolj niti za stroške prevoza do zbirnega mesta. »Velikokrat izgubijo za predstavo ves dan in njihovi stroški presežejo nizko plačilo, vendar se večinoma zaradi tega ne vznemirjajo, saj to počnejo iz veselja,« je povedala mama dekleta, ki je nekaj časa sodelovalo pri Mamma mii.

V Prospotu, kjer so pripravili ta muzikal, nam podatkov o stroških in honorarjih niso mogli izdati, saj se navezujejo na poslovno zaupnost, poudarili pa so, da velike neodvisne produkcije zaradi majhnega trga pri nas v glavnem niso rentabilne. »Uspeh je že, če pokriješ stroške produkcije in sprotnih izvedb ter zaslužiš toliko, da denar vložiš v naslednjo produkcijo.« S sistemom plačaj in nastopaj niso seznanjeni, prednost sodelovanja mladih v njihovih predstavah pa vidijo v tem, da pridobijo veliko znanja in izkušenj ter možnost nastopanja pred velikimi avditoriji.

Simboličnega plačila so se razveselili mladi, ki igrajo v predstavi Vihar v glavi pri Lutkovnem gledališču Ljubljana. Inkubator LG, kakor so ga poimenovali, je bil zanje brezplačen, plačajo pa starši za tamkajšnjo gledališko šolo (23 evrov na mesec, traja od oktobra do junija). Toda v tem primeru pripravijo na koncu le predstavo za starše, ki je gledališče ne trži, je povedala Petra Škofic iz LGL. Ker gre za delo otrok, mlajših od 15 let, je treba zanje pridobiti dovoljenje inšpektorata za delo. Otroci občasno sodelujejo tudi v predstavah SNG Opere in baleta Ljubljana; za njihovo delo običajno s starši sklenejo avtorsko pogodbo ter pridobijo soglasje za nastopanje. Plačajo jim od 18 do 27 evrov na predstavo.
Časovne omejitve otroškega dela
Delovni čas otrok, mlajših od 15 let, ki opravljajo lažje delo med šolskimi počitnicami, ne sme trajati več kot sedem ur na dan in 35 ur na teden; delo otroka v šolskem letu zunaj časa, določenega za pouk, ne sme trajati več kot dve uri na dan in ne več kot 12 ur na teden. Otrokom je v vsakem primeru prepovedano opravljati nočno delo med osmo uro zvečer in šesto uro zjutraj. V vsakem 24-urnem obdobju jim je treba zagotoviti dnevni počitek najmanj 14 zaporednih ur. Otrok, ki je dopolnil 13 let, lahko opravlja lažje delo največ 30 dni v koledarskem letu med šolskimi počitnicami.

 

Otroci v oglasih


Delo otrok je pri nas povezano predvsem s snemanjem oglasov, filmov in različnih oddaj. Kot je povedal Darko Vinkl, izvršni producent iz Nora Production, je sistem utečen. O sodelovanju se dogovorijo najprej s starši, potem skupaj uredijo formalnosti, med katere sodi pridobitev dovoljenja pri inšpektoratu za delo. Delo otrok je sicer odvisno od njihove starosti in s tem povezanih časovnih omejitev. Če gre za mlajše otroke, so med snemanjem z njimi starši, če tega ne morejo zagotoviti, priskrbijo varuško, predvsem pa poskrbijo, da jih zasedejo za vloge, ki so primerne zanje. Ko govorimo o interesu za sodelovanje, Vinkl izoblikuje dve skupini staršev: v eni so tisti, ki si želijo, da bi se otrok pojavil v medijih, v drugi tisti, ki spoznajo prednosti finančnih nadomestil. Ta se razlikujejo od primera do primera, zato zneska ni mogel navesti; v reklamah so resda praviloma višja, še zlasti če se oglas predvaja v več medijih in na večjem območju.