Tiskane izdaje
Unesco oziroma Mednarodni gledališki inštitut je pred petimi desetletji 27. marec določil za svetovni dan gledališča. Na praznik se s podelitvijo stanovskih priznanj v kranjskem Prešernovo gledališču začenja 44. teden slovenske drame. Odličje Marije Vera za življenjsko delo dobi igralec Evgen Car.
Tokratno praznovanje svetovnega dneva gledališča poteka v času, ko se del tukajšnjega gledališkega prizorišča spreminja: vlada je konec februarja sprejela sklep o ustanovitvi javnega zavoda Slovenski gledališki inštitut, v katerega se bo moral preoblikovati doslejšnji Slovenski gledališki muzej.
Novi inštitut bo – kot so zapisali na ministrstvu – nadaljeval in hkrati nadgradil delo Slovenskega gledališkega muzeja, sprememba bo prinesla »nove naloge javnega zavoda na področju raziskovanja gledališke umetnosti in njene promocije«.
Zamisel je, kot je bilo slišati lansko jesen na okrogli mizi Društva gledaliških kritikov in teatrologov, starejšega datuma, prve resne pobude sta dala Dušan Moravec in Filip Kumbatovič že pred dobrega pol stoletja, le zgodilo se ni nič, zamisel se je le občasno pojavljala in ostajala nerealizirana.
Med pomisleki se je pojavilo seveda tudi danes še bolj zanimivo vprašanje, ali je smiselno ustanavljati novo ustanovo v času, ko se umetnosti namenjeni denar vse bolj krči. Minister za kulturo je tistim, ki so ustanovitvi inštituta nasprotovali zaradi strahu, da bo poslej še manj denarja za tekočo gledališko produkcijo, namenil odgovor, da ustanovitev inštituta ne bo imela »finančnih posledic«, očitno torej ne za porabniško ne za proračunsko stran.
Doslejšnji direktor gledališkega muzeja Ivo Svetina je v svojem odzivu ugotovil, da sklep o ustanovitvi inštituta »navaja celo vrsto novih nalog, pri čemer so naloge sedanjega gledališkega muzeja nekako potisnjene v ozadje, ali vsaj v drugi plan«, dodal je, da je tudi sam dal pobudo za ustanovitev inštituta, a je takratna ministrica za kulturo to razumela kot priložnost, da se ukine muzej, ustanovi pa inštitut, ki ga bo financiralo drugo ministrstvo.
Svetina tudi ni navdušen nad tem, da bo inštitut nastopal tudi kot nekakšen producent, ne le kot znanstveno-raziskovalna ustanova in navrgel: »Narava inštituta je preohlapno začrtana: inštitut naj bi skrbel za vse, kar zadeva slovensko gledališče, kar pomeni – slej ko prej – za nič. Ob tem ni načrtovanih ne (dodatnih) sredstev ne kadrov ne ustreznih prostorov.«
Institucija nad interesi
V razpravi o tej tematiki, dosegljivi na portalu slovenskega gledališča Sigledal, je Mojca Jan Zoran z ministrstva za kulturo opozorila, da ustanovitev inštituta ni novost, saj je bila vključena tudi v nerealiziranem osnutku NPK 2012–2016. S prenosom v NPK 2014–2017 postaja njegova uresničitev realna in tudi zavezujoča na državni ravni.
Dodala je, da »slovenski gledališki muzej ni klasičen muzej, saj že dolgo opravlja dobršen del nalog, ki jih sicer opravljajo gledališki inštituti. V kratkoročni perspektivi gre le za odpiranje formalnega okvira, v katerem bo mogoče v prihodnosti razvijati željene vsebine, ki pa v bližnji prihodnosti zaradi omejenih sredstev še ne predvidevajo razširitve dejavnosti«.
Po mnenju Blaža Lukana bo novi inštitut predstavljal »institucijo, ki bi presegala parcialne interese posameznih skupin ali organizacij,« Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije je zato zasnovalo inštitut s šestimi oddelki: oddelek za slovensko dramatiko in študije uprizoritvenih besedil, oddelek za uprizoritvene študije in študije scenskih umetnosti, oddelek za promocijo slovenskih scenskih umetnosti in raziskave kulturno-političnih sistemov, mrežo digitalnih baz podatkov s področja umetnosti in kulture, projektni oddelek in gledališki muzej.
Nekatera vprašanja, ki jih je postavljal direktor zdaj preoblikovanega muzeja (razpis za direktorja inštituta je odprt do 14. aprila, za člane novega, drugače sestavljenega sveta je bil rok za kandidaturo 25. marec) in drugi zainteresirani, tako ostajajo neodgovorjena, posebno skrb pa je po Svetinovem mnenju treba nameniti vprašanju, kako bo inštitut funkcioniral skupaj z muzejem in na kako bo zagotavljal potrebno in ustrezno krepitev kadrovske zasedbe.
Poslanici ob prazniku
Južnoafriški dramatik in režiser Bret Bailey je v letošnji poslanici o »neukrotljivem duhu uprizarjanja« zapisal: »Pod drevesi v majcenih vaseh in na tehnološko vrhunsko opremljenih odrih v svetovnih metropolah, na hodnikih šol, na poljih in v svetiščih, v najrevnejših predelih, na mestnih trgih, v zbirališčih lokalnih skupnosti in kleteh po mestih, povsod se ljudje zbiramo, da bi se združili v mimobežnih gledaliških svetovih, ki jih ustvarjamo ... Prihajamo, da bi se okrepili in si povrnili moč; da bi proslavili bogastvo kulturne raznolikosti, da bi porušili meje, ki nas delijo.«
Kot poroča STA, je letošnjo slovensko poslanico prispeval igralec Gašper Tič, in sicer odlomek iz Ode gledališču. V nenavadnih sanjah pred svetovnim dnevom gledališča se mu prikaže slovensko gledališče v podobi starca, ki je »še vitalen, a hkrati prav monumentalen« in toži: »Mi žepnine več ne dajo, v negotovosti me puščajo, prijatelje, ki delali so zame – že odpuščajo!«
