Tiskane izdaje
Jutri zvečer bo plesna skupina Trisha Brown Dance Company nastopila v Španskih borcih. Predstavili bodo štiri dela iz opusa koreografinje, ki je pred pol stoletja s soustanovitelji, kolektivom Judson Church Theatre, vnesla postmoderno paradigmo v razumevanje sodobnega plesa.
Trisha Brown, rojena pred 79 leti v Aberdeenu v državi Washington, je v otroštvu preživela mnogo časa v naravi. Ukvarjala se je z različnimi športi, akrobatskimi plesi in baletom, svoje otroške plezalne podvige po drevesih pa je kasneje vpeljala v svojo ustvarjalnost.
Po študiju plesa na Mills Collegeu v Oaklandu je obiskovala seminarje Louisa Horsta, Mercea Cunninghama in Joséja Limóna, premik v njenem razmišljanju pa je pomenilo izobraževanje pri Anni Halprin, katere pedagoško delo je temeljilo na improvizaciji. Pri njej se je srečala s plesalkama in kasneje svojima dolgoletnima sodelavkama Yvonne Rainer in Simone Forti ter se v začetku šestdesetih let z njima podala v New York.
Po študiju pri Robertu Dunnu, ki je v Cunninghamovem studiu poučeval eksperimentalno kompozicijo, ta je temeljila na Cageevi metodi naključja, je leta 1962 z vizualnimi umetniki, glasbeniki in plesalci – med slednjimi z Yvonne Rainer, Lucindo Childs, Davidom Gordonom ter očetom plesne kontaktne improvizacije Stevom Paxtonom, čigar delo je bilo v Španskih borcih predstavljeno lani spomladi –, ustanovila znamenit avantgardni umetniški kolektiv Judson Church Theater.
Proces formiranja giba
Tako kot njeni kolegi se je Trisha Brown uprla virtuoznosti modernističnih tehnik ter v gibalnih raziskavah in postopkih izhajala iz tehnik okleščenega »naravnega čistega giba«, kot sta hoja in plezanje. Predstave je umestila na urbane lokacije, med drugim na ulice in v podzemne železnice, pa na strehe in stene zunanjih poslopjih in galerij, pri čemer je uporabljala plezalne vrvi, za scenske rekvizite pa so ji služili vsakdanji predmeti, od palic do metel, namesto v posebej izdelanih kostumih pa so plesalci nastopali v vsakdanjih oblačilih.
Njeno izhodišče je bilo zavedanje gibanja in gravitacije, kot na primer, kako se teža podlakti prenese v komolec. Namesto prizadevanja za točno določeno pravilno gibalno obliko je bila osredotočena na proces formiranja giba. Po besedah njene dolgoletne sodelavke Tamare Riewe se plesalci hitro navadijo identificiranja s plesnimi oblikami, ki se jih naučijo skozi ponavljanje, Trishi Brown pa je, nasprotno, šlo za oblikovanje gibov skozi razumevanje njihovega nastajanja. Njeni plesni treningi so namesto plesnih tehnik vključevali različne telesne metode, od joge do metode Alexander, ki je namenjena nadzorovanju telesne drže, sedenja in gibanja, ki preprečuje nepravilno obremenjevanje mišic in sklepov.
Leta 1970 je Trisha Brown v New Yorku ustanovila skupino Trisha Brown Dance Company (TBDC) in z njo ustvarila danes temeljna dela postmodernega plesa, kot sta Man Walking Down the Side of a Building ter Watermotor.
Od devetdesetih let minulega stoletja se je koreografsko lotevala tudi večjih uprizoritvenih form, med drugim leta 1996 Monteverdijeve opere Orfej v Brooklyn Academy of Music Opera House, leta 2002 Schubertovega Zimskega potovanja v newyorškem John Jay College Theatru in leta 2010 Rameaujevega Pigmaliona v amsterdamskem Theatru Carré. Poleg plesa se ukvarja tudi s slikarstvom, njene risbe pa so bile skupaj z njenimi plesnimi študijami leta 2007 predstavljene na kasselski documenti.
Trisha Brown je močno vplivala na več generacij sodobnih plesalcev, zlasti na konceptualni ples v devetdesetih letih, v slovenskem prostoru pa predvsem na koreografinjo Sinjo Ožbolt. »Med študijem na London Contemporary Dance School v začetku osemdesetih let sem obiskovala delavnice njenih plesalcev in se soočila z abstraktnim čistim gibom, iz katerega sem izhajala tudi v svojih koreografijah, zlasti v predstavah Zrcaljenje in Čudovite ruševine iz začetka devetdesetih let. A žal v kontekstu sodobnega plesa pri nas brez svoje stalne plesne skupine teh plesnih raziskav nikoli nisem mogla razviti tako, kot sem si želela,« pravi Sinja Ožbolt.
Štiri krajša dela v Ljubljani
Slovensko občinstvo se je s Trisho Brown srečalo v začetku devetdesetih let, ko je s skupino gostovala v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, posnetke njenih del je bilo mogoče videti na tedanjem filmsko-video-plesnem festivalu, ki je nekaj let potekal v Cankarjevem domu, občasno pa so v Ljubljani njeno metodo poučevali tuji plesalci. Tokratno gostovanje, ki se ga koreografinja ne bo udeležila, je v okviru poslovilne turneje Proscenium Works (1979–2011) tudi zadnja evropska priložnost za ogled njenih odrskih koreografij v izvirnem kontekstu.
Skupina TBDC bo v soboto zvečer uprizorila štiri krajša plesna dela. V Solo Olos (1976), ki ga je izvorno izvajala kot solo in ga kasneje razširila v skupinsko delo ter vključila v predstavo Line Up, gib razen gibalnih nima ne funkcionalnih ne pantomimičnih konotacij. Koreografija Son of Gone Fishin' (1981), o kateri sama pravi, da je v njej dosegla vrhunec kompleksnosti svojega ustvarjanja, je strukturirana kot prerez drevesnega debla, plesalci pa naključno izbirajo, katero glasbo bodo uporabili na posamezni uprizoritvi.
V delu Rogues (2011) se je osredotočila na gibalno prekinitev oziroma odklon od prehodnega giba. Plesalec mora slediti gibu soplesalca, nato pa v določenem trenutku iz svojega giba preskočiti v gibanje soplesalca, ki je že v naslednji sekvenci ali frazi. V enem njenih najznamenitejših del, Set and Reset (1983), za katero je napisala glasbo Laurie Anderson, avtor scenografije in kostumografije pa je Robert Rauschenberg, izstopa gibalna fluidnost, ki je odtlej tudi njen najbolj prepoznavni plesni izraz.
Ob gostovanju TBDC bodo danes in jutri potekale plesna delavnica in filmske projekcije, delo Trishe Brown pa bosta predstavila poznavalca ameriškega postmodernega plesa, francoska publicistka in njena tesna sodelavka Denise Luccioni ter Rok Vevar, ki bosta po jutrišnji uprizoritvi tudi vodila pogovor z ustvarjalci.
