Nekoč so bili živi in še vedno so tu

Nocoj in jutri bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Meguri nastopila svetovno znana japonska buto plesna skupina Sankai Juku.

Znamenito Adornovo izjavo, da po Auschwitzu ni mogoče pisati poezije, ki so se ji pesniki upravičeno uprli in jo je Adorno pozneje rahlo revidiral, lahko razumemo tudi kot vprašanje, kako je po osebnih in kolektivnih katastrofah, ko se preživele priče zakrčijo v molk, sploh še mogoče karkoli izreči.

Hkrati pa je Adornovo ugotovitev mogoče navezati na dandanes vse bolj zabrisano ločevanje med kulturo in umetnostjo: na kulturo, ki se izmika nelagodju, grozotam in bolečini, in na umetnost, v kateri ustvarjalce kot preživetvena strategija ženeta sila spomina in celjenje ran.

Po drugi svetovni vojni ter opustošenju Hirošime in Nagasakija sta konec petdesetih let prejšnjega stoletja plesalca in koreografa Tacumi Hidžikata in Kazuo Ono ustanovila avantgardno plesno gledališko gibanje buto, ki se je navdihovalo pri japonskem pisatelju Jukiu Mišimiju ter v francoskem nadrealizmu, zlasti pri Antoninu Artaudu, in je prelomilo tako z japonsko kulturno tradicijo kot ameriško kulturo.

Izhodišče Hidžikate je bilo uprizarjanje telesa, ki ni individualno, biološko telo, ampak telo nikutai – »temno telo« zunaj območja posameznikovih misli in namer, katerega skriti, boleči organi in tkiva so kulturno in zgodovinsko potlačeni, tabuizirani, grdi in odbijajoči. Podobno nadrealizmu gre v plesni metodi buta za poseg v nezavedno – v potlačene misli in občutja, v individualne in kolektivne spomine.

Hidžikata je poudarjal, da vsakič pleše do korenin bolečine in trpljenja, saj želi s plesom raztrgati kulturno zloščeno, izumetničeno harmonijo. Buto skozi konkretno telo abstraktno uprizarja univerzalno, tisto torej, kar je ljudem skupno ne oziraje se na kulturo, prostor in čas.

Dialoško razmerje do gravitacije

Eden vodilnih učencev Tacumija Hidžikate in Kazuoja Onoja je danes oseminšestdesetletni Ušio Amagacu, ki je po izobraževanju na tokijski Akademiji za klasični in sodobni ples leta 1972 soustanovil buto skupino Dairakudakan; med njenimi soustanovitelji je bil tudi pred dvema letoma preminuli Ko Murobuši, učitelj vodilne slovenske ustvarjalke buta, Tanje Zgonc.

Tri leta pozneje so ustanovni člani skupine ubrali vsak svojo pot in Amagacu se je odločil ustanoviti lastno skupino. Po enoletni avdiciji so od tridesetih plesalcev in plesalk ostali le trije moški plesalci, s katerimi je leta 1975 ustanovil skupino Sankai Juku.

Amagacu pojasnjuje, da je sledil organskemu razvoju kolektiva, saj se je želel izogniti nesporazumom glede njegovega razumevanja buta; za buto namreč velja, da obstaja toliko pristopov in različic, kolikor je buto ustvarjalcev. Kljub temu da tudi današnja zasedba Sankai Juku vključuje le moške, njeni plesalci na odru uprizarjajo prehajanje med spoloma, in prav zato si pred nastopom pobrijejo glave in telesa pobarvajo belo.

Njihovo odrsko buto telo ni spolno opredeljeno, ampak univerzalno telo, kar izhaja iz Amagacujevega razumevanja plesa in gibanja. Telesno gibanje je učinek dinamike med napetostjo in sprostitvijo, v kateri ima ključno vlogo gravitacija. Ko se telo dotika tal oziroma površine, torej med spanjem in ležanjem, smo gravitaciji povsem prepuščeni, medtem ko jo med stanjem, hojo in plesom premagujemo.

Amagacujevi treningi se vselej začno s stanjem na eni nogi in s tem ozaveščanjem gravitacije, prav ta dinamika med napetostjo in sprostitvijo pa je kljub različnim gibalnim in plesnim izrazom v različnih kulturah človeško univerzalna. A medtem ko zahodni ples, predvsem balet, teži k premagovanju gravitacije, slednje Amagacu ne dojema kot gibalne ovire, ampak je z njo v dialoškem razmerju.

Navdih morski fosili

Od prvega evropskega gostovanja na mednarodnem festivalu v Nancyju leta 1980 je pariški Théâtre de la Ville koproducent skupine Sankai Juku, ki odtlej ustvarja med Japonsko in Evropo, gostuje po vsem svetu in je prejemnica številnih mednarodnih nagrad.

Za nocojšnjo predstavo Meguri, ki je sestavljena iz sedmih prizorov, so Amagacuja navdihnile lilijam podobne morske fosilne živali krinoidi, ki so se na Zemlji pojavile v paleozoiku in jih morje zaradi nenehnega spreminjanja okolja občasno naplavi na kopno. Ti fosili, pravi Ušio Amagacu, tiho sporočajo, da so bili nekoč živi in so še vedno tu.

Naslov Meguri je izraz za kitajsko pismenko, ki pomeni kroženje vsega, vsebino predstave pa naglaša tudi njen podnaslov Prekipevanje morja, zemeljski mir: Rojstvo in smrt, nastajanje in minevanje so vpeti v krogotok, v katerem skozi perspektivo buta ni ostrih ločnic, ampak so le prehodi.