Tiskane izdaje
V umetniška dela so se pogosto vtisnili strasti, bolečine in hrepenenja iz zasebnih življenj umetnikov. Tudi pri Wagnerju v Tristanu in Izoldi. Zgodba o strastnem, nemogočem, nedosegljivem in neuresničljivem ljubezenskem razmerju je ohromila tudi njega.
Wagnerjeva tetralogija Nibelunški prstan, njegova osrednja, prelomna, epohalna, monumentalna, celostna umetnina (gesamtkunstwerk), ki je v glasbo vtkala mitološke vsebine in je sestavljena iz štirih 16-urnih samostojnih delov (Rensko zlato, Valkira, Siegfried in Somrak bogov), je nastajala v času intimnih viharjev, romanc in strasti ter bila v ustvarjalnem zamahu prekinjena, kajti pozornost je posrkala neuslišana ljubezen na odru in v življenju, Tristan in Izolda.
Leta 1851 je Wagner pripravil scenarij za cikel štirih oper Nibelunškega prstana ter skladno z novim konceptom revidiral svoje dotedanje librete ter jih dokončal leta 1852. Leta 1853 je prvič srečal Cosimo, hčer skladatelja Franza Liszta, svojo kasnejšo ženo, a takrat ga še ni povsem prevzela. Njegovo srce je bilo drugje.
Medtem ko je bil poročen z Minno, se je zaljubil v prav tako poročeno pesnico in pisateljico Mathilde Wesendonck, njen mož, trgovec Wesendonck, pa je od maja 1853 Wagnerju dajal denar za njegove izdatke ter še kočo na svojem posestvu. Med novembrom 1853 in septembrom 1854 je skladal glasbo za Rensko zlato, takoj zatem za Valkiro (napisana med letoma 1854 in 1856) ter sestavljal tretjo opero Nibelunškega prstana.
Razburkano življenje
Afera Wagnerja z Mathilde Wesendonck se je po nekaterih virih stopnjevala do leta 1858. Ne ve se natanko, kaj se je dogajalo med njima, a dejstvo je, da je prekinil skladanje Nibelunškega prstana in zlil svoje hrepenenje v Tristana in Izoldo, zgodbo o nemogoči, neuslišani ljubezni. Ko je Wagner napisal prvo dejanje, je žena Minna odkrila moževo ljubezensko razmerje s poročeno Mathilde in povzročila škandal. Wagner se je umaknil v Benetke in tam uglasbil drugo dejanje Tristana. Leta 1859 je zapustil Benetke, odšel v Luzern in v hotelu Schweizerhof končal še tretje dejanje.
Preludij k operi skupaj z glasbo Izoldine ljubezenske smrti brez sopranskega parta je Wagner sam prvič izvedel leta 1860 v Parizu.
Wagnerjeva žena Minna je umrla leta 1866, Cosima z otroki se je preselila k njemu leta 1870, po razvezi Cosime in Hansa von Bülowa pa sta se poročila v protestantski cerkvi v Luzernu.
Wagner je za vse opere, ki jih je označeval kot glasbene drame, librete napisal sam. Tragično ljubezensko zgodbo Tristana in Izolde je povzel po staronemškem zapisu Gottfrieda von Straßburga o uničujoči strasti med junakom in ženo njegovega fevdalnega gospoda. Sicer so to keltsko legendo prvič zapisali v 12. stoletju, v obdobju razcveta trubadurske ljubezenske poezije in viteških epov.
Wagnerjev Tristan ima posebno mesto v glasbeni zgodovini. V odmiku od konvencionalne harmonije in tonalitet mnogi vidijo temelje za klasično glasbo 20. stoletja. Harmonska inovacija, imenovana Tristanov akord, iz prvih taktov opere velja za prelom v zgodovini glasbene kompozicije.
Spomenik ljubezni
Celoto odlikuje ravnotežje med dramatičnostjo in vokalnimi ter orkestralnimi linijami. Skladatelj je osebe svojih junaških oper opisoval s karakterističnimi temami oziroma vodilnimi motivi. V Tristanu vsak motiv predstavlja svoje čustvo: melodične linije simbolizirajo ljubezen, hrepenenje, čast, odpoved. Sklepni prizor opere, Izoldina ljubezenska smrt, je že v svojem času vzbudil vrsto interpretacij. Je pretresljiv spomenik romantični ljubezni, od njene afirmacije do zanikanja s smrtjo in poveličanja v večnem življenju.
Tristan in Izolda je vedno težko pričakovana opera, ker jo večina ljubiteljev Wagnerja zelo dobro pozna in pričakuje odlične pevce, kar pa je vedno težje, ker pravih wagnerjanskih pevcev ni veliko.
