Nežka se moži ali ta veseli dan v troje

Nežka se moži Vinka Möderndorferja je komedija, ki vešče izkorišča svojo medbesedilno naravo oziroma navezavo (gre za »žensko« varianto Linhartove komedije Ta veseli dan ali Matiček se ženi, ki je tudi njena nepretenciozna dramaturška reinterpretacija), hkrati pa ustvari vrsto izvirnih in inventivnih komičnih obratov.

Kljub nekaterim razvidnim kontekstualnim določilom (zlahka razberljiv socialni in profesionalni zaris oseb, nevpadljiva analiza partnerskih odnosov, rahla kritika stereotipov, zlasti spolnih, in podobno) je Nežka presenetljivo »čista« komedija, ki jo najmočneje okupirajo komične situacije, liki in jezik oziroma komedijski govor. V uprizarjanju vsega navedenega je jasna in razločna, dovolj preprosta, toda v iskanju komičnega kot takega tudi neustavljivo zahtevna, potencirajoča najdene komične učinke včasih celo do absurda.

Žanrsko prepoznavna krstna uprizoritev erotičnega trikotnika, sestavljenega iz samskega in s svojo upepeljeno mamico v žari nenehno razpravljajočega slavista Matička, neodločne Nežke brez prepoznavnega »statusa« in prevaranega pa ponovno uslišanega avtomehanika Tončka, v režiji Jake Andreja Vojevca in dramaturgiji Eve Kraševec dokazuje, da je Nežka, ki se moži, tudi gledališko nadvse uporabna. Postavljena je v scenografsko domiseln prostor (scenografinja je bila Nataša Černoša) s posrečeno izrabo scenskih elementov in »oblečena« v tipološko značilne, v detajlih pa komično še dodatno funkcionalne kostume (kostumografinja je bila Tina Kolenik).

Dejanje uvede s parafrazo komedijskega »modela« Möderndorferjeve variacije, z »mokrim« sanjskim prizorom iz Matička, s čimer tudi gledališko verificira že omenjeno dramsko medbesedilnost, vse potrebne komične peripetije izvede situacijsko učinkovito in humorno, pri delu z igralci pa premišljeno diferencira njihove nastope tako v igralsko tipološkem (na trenutke celo psihološkem) kot jezikovnem smislu (sicer govor ni vselej povsem razločen). V razpletu je dvoumna kot že sam avtor: razširjena družina dveh očetov, ene matere in otroka hkrati s svojo (komedijsko) spravljivostjo nevsiljivo učinkuje tudi kot (melodramska) apologija vsega drugačnega in (dramska) kritika (povsem aktualnih) predsodkov, povezanih z razumevanjem sodobne družinske skupnosti.

Uprizoritev je v rokah treh suverenih igralcev. Najprej Bojana Emeršiča kot Matička, do nedavnega zakrknjenega samca, zdaj pa zlasti spolno prebujenega slavista, ki duhovito menjava stanja naivnega in slepega navdušenja z občasnim dvomom in bistro lokavostjo, navsezadnje pa svoj majhen in samozadovoljen svet prepričljivo razširi s povsem novo in neobičajno izkušnjo življenja v troje. Nato Jurija Zrneca kot Tončka, »tipičnega« avtomehanika, čeprav je to tipologija, ki jo pravzaprav igralec sproti izumlja, in to vselej s skrajno natančno dozirano in nespogledljivo komiko, z vso potrebno mehkobo, a tudi »nezaigrano« jezo in »napadalnostjo«, na trenutke celo z nežno in nemotečo metagledališko ironijo. In navsezadnje Nine Valič kot Nežke, nekje na dnu sicer preračunljive, a v resnici »naravno« praktične ženske, ki razmišlja o svoji prihodnosti, pri čemer sta praktični predvsem njeni neodločnost in lahkomiselnost, ki pa je ravno toliko avtentična, da komedije ne izpuli iz njene žanrske predestiniranosti in »spopadu« med moškima podeli celo rahlo nianso sentimentalnosti. – Sodeč po dobrem sprejemu komedije na drugi ponovitvi, se bo Nežka na odru ljubljanske Male Drame možila še dolgo …