Igor Samobor: »Nismo zaprašeno gledališče, kar smo morda kdaj bili«

Če primerjamo kritike dveh gledaliških predstav zadnjega­ časa, uprizoritve Dunsinane­ ­sodobnega škotskega dramatika Davida Greiga v MGL in uprizoritve Jarryjevega Kralja­ Ubuja v ljubljanski Drami – prvo je režiral makedonski reži­ser Aleksandar Popovski, drugo Jernej Lorenci –, se so­očimo z nekim paradoksom.

Obe uprizoritvi sta bili kritiško sprejeti. Prva umirjeno, z besedami, da je to predstava brez ekscesov, z jasno osredotočenostjo na dramsko zgodbo in zanesljivimi igralskimi kreacijami in da je včasih že to dovolj. Skratka, tudi klasičen teater včasih deluje blagodejno. Kralj Ubu, ki se dosledno z vsem, kar se dogaja pred tem, konča z veliko fotografijo razgaljenega režiserja, pa je v kritikih zbudil pravo malo evforijo. Uprizoritev naj bi bila končno en pravi, resnično »aktivni pretres gledalca s tega odra«. Še več: Lorenci naj bi kazal »sredinec celotni družbi skupaj s sistemom gledališča in njegovimi malomeščansko uglajenimi ­obiskovalci«.

Morda bi temu paradoksu, ki je seveda samo navidezen, saj obenem hvali »jasno osredotočenost na dramsko zgodbo« ter »zanesljive­ igralske kreacije«, na drugi pa »resnično aktiven pretres gledalca«, veljalo zastaviti nekaj vprašanj o vlogi pa morda tudi identiteti sodobnega gledališča. Igor Samobor, ravnatelj ljubljanske Drame, je gotovo najbolj pravi naslov zanje.

Uprizoritev Kralja Ubuja na neki način odpira problematiko vloge in identitete osrednjega nacionalnega odra. Lorenci namreč v gledališču vseh gledališč uprizori kritično in samokritično demontažo gledališča na vseh njegovih ravneh. Kaj potem sploh še ostane gledališču?

Ne razumem čisto dobro, zakaj imam občutek, da moram zagovarjati identiteto nacionalnega gledališča prav v navezavi s predstavo, ki je nadvse uspešna, ki je doživela­ odobravanje recenzentov in je, kar je bistveno, odlično obiskana. Predvsem se ne strinjam s tem, da je to demontaža gledališča. Mislim, da gre za gledališko smer, ki že dolgo obstaja, vendar pa do zdaj v polni meri ni prišla do institucije, kot je Drama. Vsa programsko ambiciozna gledališča eksperimentirajo z gledališkim izrazom. Sladki dremež predvidljive konvencije ni nikogaršnje poslanstvo, še najmanj pa gledališča vseh gledališč, kot ljubljansko Dramo laskavo imenujete.

Lorenci se je tako besedila kot njenega avtorja lotil odprto, na najbolj pošten način, postavil ga je v današnji kontekst, kot je nekoč Jarry postavil Ubuja v kontekst svojega časa. Jarry gotovo ne bi dopuščal polikane uprizoritve, ki bi nastala, če bi sledil kanonom previdne srednje mere. Se pravi, da Ubuja, ki je vplival na umetniške tokove celotnega 20. stoletja, v Drami sploh ne bi smeli uprizoriti. Bi to bilo prav?

Letošnji Prešernov nagrajenec, režiser Janusz Kica, je na vprašanje, kako gleda na to, da gledališče danes vse bolj opušča svojo dimenzijo vzporedne realnosti in se osredotoča na neposredno družbeno angažiranost, odgovoril, da gledališče že samo po sebi vsebuje etiko in moralo, zato človek ne potrebuje gledališča, da se zaveda stvarnosti, dovolj je, da prebira časopise.

Strinjam se s Kico, da je gledališče nekakšna vzporedna realnost, vendar sam tudi Lorencijevega Kralja Ubuja doživljam kot del te vzporedne realnosti. Ne sodim med tiste, ki menijo, da je treba gledališče spremeniti v barikade z zastavami. Nasprotno, podobno kot Kica menim, da gledališče odpira globlja vprašanja kot časopisi, vseeno pa sem prepričan, da si v tem trenutku ne smemo zatiskati oči pred sočasno stvarnostjo. To bi bilo preprosto neodgovorno.

Še zlasti na neodvisni sceni imamo kar nekaj gledališč ali projektov, ki so profilirani prav v smeri neposrednega družbenega angažmaja, med poklicnimi je to Mladinsko gledališče. Pravzaprav lahko danes v kateremkoli gledališču, ne glede na njegov status, pričakujemo ne samo družbeno, ampak tudi dnevnopolitično provokativne predstave ter eksperimentiranje s formo ... Kaj to pomeni za identiteto posameznih gledališč?

Ozka profiliranost v smislu, eni so za eksperiment, drugi za klasiko, se je že zdavnaj izgubila. Drama je skušala tudi v preteklosti vedno slediti trendom. To je bilo vselej odvisno od ustvarjalcev, ki so bili pod streho Drame praviloma svobodni in so to svobodo polno in kvalitetno izkoristili. Zapiranje osrednjega gledališča v koridor 'klasičnosti' bi odgnalo marsikaterega uglednega avtorja.

Pa vendar je ravno uprizoritev­ Ubuja primer, kako kulturni establiš­ment ne posrka vase le radikalnejše gledališke forme, ampak morda že tudi funkcijo, ki naj bi jo imela ravno neodvisna gledališka scena – prav na njej namreč tradicionalno nastajajo predstave, ki provocirajo pa tudi napadajo, reciva temu, žargon gledališkega mainstreama.

Poglejva obrnjeno: 'Kulturni establišment' je imel s predstavo Ubuja željo podati stališče o svetu in 'ubujevstvu', v katerem ta hip živimo. Uprizoritev si bo ogledalo­ mnogo več ljudi kot kjerkoli drugje. To je pomemben podatek tako za predstavo kot za njeno sporočilo. Predstava ni imela želje posegati na katerokoli 'prepovedano' področje in nima konstrukcije klasičnega eksperimenta. Predstava želi samo spregovoriti z jezikom, ki bo razumljen in drzen seveda. In ta umetniški jezik je izumila ekipa, ki zatrdno ve, kaj dela. Govorimo vendar o enem največjih slovenskih režiserjev sploh – njegove uprizoritve so prav vse nastale v institucijah, a s svojo kvaliteto in drzno vsebinsko naravnanostjo navdušujejo domače in tuje občinstvo, selektorje, kritike, člane žirij.

Najbrž se strinjate, da imamo nacionalke zato, ker želimo z njimi promovirati določen segment vrhunske kulture. V tem smislu naj bi Drama ponujala vrhunske tekste, prevode, igralce, režijo ... Se pravi, da mora s kakovostjo stati na vrhu estetske in vrednostne piramide. Kaj po vaše pričakuje gledalec, ko pride v Dramo? Najbrž so ta pričakovanja zelo različna glede na generacijo?

Upam, da ne želite reči, da Lorencijev Ubu sodi med nevrhunske dosežke. Publika, ki pride na katerokoli našo predstavo, pričakuje natančno to, kar pravite. In kot umetniški vodja sem stvar seveda zastavil z vrhunskim prevodom in vrhunsko ekipo. Nastal je legitimno modificiran, a vrhunski gledališki izdelek. Vse naše predstave sledijo načelu vrhunskosti, če že to tako imenujeva. Vsak režiser pa ima svojo poetiko. Zmeraj je želeno, da je ta poetika v soglasju z besedilom in časom. Različnost in eksperimentiranje z uprizoritvenimi praksami je za vsako gledališče nuja, drugače lahko zelo hitro postane dolgočasen muzej. Ravno zato je v našem strateškem programu še posebej poudarjeno, da moramo skrbeti za spremljanje in uvajanje novih gledaliških ­trendov.

Če malo pokomentirava kritiške odzive na Dramin repertoar, lahko pavšalno skleneva, da ti Drami očitajo, reciva temu, pragmatično klasičnost, kar je vseeno njen temeljni movens vivendi, in se navdušujejo nad dekonstrukcijo te klasične forme. Tu najbrž ni nepomembno, da danes v gledališki kritiki ni več ali še ni avtoritet – in da jedro gledališke kritike sestavlja relativno zelo mlada generacija piscev.

Čeprav so bile lansko sezono skoraj vse naše predstave dobro ocenjene, so bili ti očitki dejansko ves čas prisotni. Čarobna gora, Grad, Tugomer ..., se pravi predstave, narejene po vseh merilih 'vrhunskega' in so vse po vrsti tudi upravičile svoj namen, dobile so dobre ocene, a te vrste razburjenja ali navdušenja, kot ga je zdaj sprožil Ubu, pri kritikih ni bilo. Razen pri Iliadi, ki je tudi do kraja vznemirila kritiško javnost ... in tu sva spet pri istem režiserju ... V primeru Ubuja gre za nadaljevanje (mogoče tudi zaključek) gledališke raziskave velikega in pomembnega režiserja, ki je tudi sicer ogromen del svojega dosedanjega opusa realiziral v Drami.

O mladi ali ne-mladi kritiki kot ravnatelj gledališča, ki je predmet te iste kritike, ne smem razmišljati. Vem samo to, da je prostora za kulturo v medijih čedalje manj, da je kritiki posvečeno malo pozornosti in verjetno tudi malo denarja. To je eden resnejših problemov uredniške politike, če že govoriva o današnji­ kritiki.

Drama ima poleg gledališkega programa še celoten segment drugih dogodkov, od predavanj, pogovorov, pedagoškega dela, natečajev za najstnike, predstav za najmlajše do dramskega laboratorija, koncertov, celo kavarne. Postajate pravi mali kulturni center.

Vsi dodatni programi imajo en sam cilj – 'ozaveščanje' publike, kar je tudi ena od prioritet evropske kulturne politike, če že moram zagovarjati pestrost programa. Prizadevamo si v to staro sivozeleno zgradbo pritegniti mlade, ki jih je izobraževalni sistem v kulturnovzgojnem segmentu žal pustil na cedilu in seveda tudi vse druge, ki jim predstava kot umetnina sproža številna vprašanja. Vesel sem, da pri nas, kar se tiče mladih, ki pomenijo jedro naše bodoče publike, dosegamo velike uspehe. Več kot petdesetodstotni porast.

Ko sem postal ravnatelj, sem jasno izrazil namero, da želim Dramo 'odpreti', da to ne sme biti elitistična, od realnega življenja oddaljena ustanova. Tudi zaradi te usmeritve sem bil sprejet na to delovno mesto. Uvedli smo koncerte ob nedeljah, ko so vse kulturne ustanove v Ljubljani večinoma zaprte, v kavarni, ki smo jo odprli v foyerju, so predavanja, pogovori, razstave …, uvedli smo serijo bralnih uprizoritev slovenske dramatike, dali prostorske možnosti mladim ustvarjalcem. Vse te dejavnosti se vsebinsko navezujejo na naše osnovno poslanstvo in to je predstava. Drama nikakor ne želi prevzeti vloge kulturnega centra, samo izkorišča svoje kapacitete in danosti. Več kulture v teh turobnih časih bi moralo biti vsem v veselje in ne v skrb ali zgražanje. Zame je največje veselje, da si je lani naše predstave ogledalo več kot 100.000 gledalcev.

Če lahko identiteto neke institucije­ opredelimo glede na to, kaj je, jo lahko tudi glede na to, kar ni. Torej, kaj Drama ni?

Predvsem ni zaprašeno gledališče, kot je mogoče kdaj v preteklosti bila. Ni dolgočasna in duhamorna. Ni zaprta in elitistična ustanova. Bistvo je, da nikogar ne izključuje.