Tiskane izdaje
Na letošnji natečaj za nagrado Slavka Gruma, ki jo je v sklopu 45. tedna slovenske drame razpisalo Prešernovo gledališče Kranj, je prispelo 35 dramskih besedil, med katerimi je strokovna žirija izbrala pet nominirancev. Nagrada bo podeljena na zaključni slovesnosti Tedna slovenske drame 7. aprila.
Petčlanska strokovna žirija v sestavi: režiserka Renata Vidič (predsednica), kritik in teatrolog Matej Bogataj, dramaturginja in prevajalka Darja Dominkuš, igralka Vesna Jevnikar ter režiser in literat Marko Sosič je za Grumovo nagrado 2015 nominirala pet dramskih besedil, in sicer sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije Simone Semenič, Pesmi živih mrtvecev Matjaža Zupančiča, Tarzan Roka Vilčnika – rokgre, Delamo na sebi Vedrane Grisogono in Tri ženske Vinka Möderndorferja. Poleg nominiranih besedil je po mnenju žirije vredno izpostaviti še dve prispeli deli: Varni Mihe Mazzinija in Hlod na avtocesti Ize Strehar.
Prešernovo gledališče Kranj od leta 2012 podeljuje tudi nagrado za mladega dramatika, za katero lahko konkurirajo nova slovenska dramska besedila avtorjev starih do trideset let. Na natečaj za nagrado za mladega dramatika je letos prispelo osem besedil, večino del pa lahko po mnenju strokovne žirije označimo za dramske miniature in prve dramske poskuse.
"Umetnost je ogledalo življenja,« je dejal Lev N. Tolstoj. In gledališče z roko v roki z dramatiko življenje obudi in ga predstavi. Kaj pa se zrcali v letošnji beri dramskih tekstov prispelih na natečaj za Grumovo nagrado? »Melodramatičnost, apatija, med vrstniško nasilje, brezizhodnost, socialne stiske, družinske tragedije, odpuščanja, brezposelnost, odsotnost smisla, otopelost, nezadovoljstvo, pesimizem, izgubljenost, obsedenost z zdravim videzom, narcisoidnost, potrošništvo, turbokapitalizem, samota, alkoholizem, droge, incest, izkoriščanje, kriminalke, intrige, tajkuni, kraja, laž, korupcija, priviligiranost, robotizacija, nenaravnost, reminiscence, polpretekla zgodovina, nesreča, omejenost, neiskrenost, zahrbtnost itn.« je v svojem poročilu zapisala strokovna žirija in dodala: "Kot bi odprli Pandorino skrinjico... gledali poročila... brali časopis."
Vsekakor ujet duh časa, ki pa se v večini prispelih dramskih tekstov ne pusti ujeti. Ostaja neulovljiv na oblikovni, slogovni in idejni ravni. Oblikovno lahko večino prispelih dram označimo za klasična besedila, ki pa ostajajo daleč stran od velikih klasičnih dram. Letos so v besedilih močno zastopani monologi in monološke replike. Opaziti je tudi odsotnost dejanj in akcij. Večina dramskih del ne ponudi celovitega bralskega doživetja. Tudi njihova uprizoritvena moč je močno vprašljiva.Strokovna žirija je letošnjo dramsko bero označila kot zelo povprečno.
Dramska besedila, ki se potegujejo za nagrado Slavka Gruma, bodo predstavljena v okviru tradicionalnega dneva nominirancev, ki bo 3. aprila v stolpu Škrlovec Kranj.
Iz utemeljitev:
sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije (Simona Semenič)
Gre za pronicljivo dramo, ki domala že presega dramsko formo, spogleduje se z narativnostjo. Zaznamuje jo izrazita zvočna podoba. Drama je posvečena spominu na tri izjemne ženske aktivistke Sophio Magdaleno Scholl, revolucionarko Sofijo Peroskajevo in matematičarko Mario Sophio Germain. Delo Simone Semenič obsoja vojno, komformizem in eliminacijo ljudi, ki s svojo akcijo izstopajo iz povperčja.
Pesmi živih mrtvecev (Matjaž Zupančič)
Igra prinaša jedko in sarkastično, a žal tudi zelo točno podobo današnjega časa. Delo je spretno izpisano in izjemno duhovito, a njegov črni humor se izzivalno preliva v pretresljivo podobo globoko razcepljenega sveta, v katerem »komisije« nikoli ničesar ne rešijo, življenje tistih, za katere so zadolžene, pa se ob vsej brezbrižnosti in krutosti neizprosno izteka.
Tarzan (Rok Viličnik)
"Eksotična drama" se dogaja v pravi džungli, čeprav ima ta precej lastnosti sodobnega urbanega in opustošenega sveta. V izvorno rajsko situacijo, ki jo motijo samo osamljenost in ljubosumnost Jane, vdre pohlep. In takoj za njim civilizacija, delovni stroji, ekološko opustošenje. Tarzan je spisan kot niz absurdnih, pa vendar skoraj domačih in prepoznavnih replik, kakršnih se hitro nabere v monotonem, a napetem zakonskem vsakdanu.
Delamo na sebi (Vedrana Grisogono)
Komedija že z naslovom prikliče današnji trend samoizgradnje posameznika, čeprav tudi posmehljivo opozarja, da je delo na sebi predvsem delo zase in bogatenje z mahinacijami. Delo se zafrkljivo loti dveh v teh krajih množičnih dejavnosti: znojnega gibanja in kulture telesa, zato se dogaja na prostem, med tekanjem in iskanjem notranjega ravnovesja rekreativcev.
Tri ženske (Vinko Möderndorfer)
To je pronicljivo dramsko delo o treh drobnih življenskih zgodbah iz našega vsakdana, ki preraste v učinkovito, duhovito in obenem trpko metaforo o stanju sodobnega človekovega duha, ki je med drugim zaznamovano z nasiljem potrošniških modelov, katerega se zavedamo in ga globoko sovražimo, a se mu ne znamo ali ne zmoremo resnično upreti.
