Nova gledališča sezona: Ženske, junaki, identiteta, ljubezen, konec sveta ...

Težko bi rekli, da gre za kopernikanski preobrat, vendar že hiter pregled repertoarja prihodnje sezone kaže na opazno programsko spremembo slovenskih gledališč, ki se – vsaj večina – postopoma vse bolj odpirajo domači in predvsem tuji aktualni dramatiki ter avtorskim projektom.

V številnih gledaliških hišah so sicer hrbtenica še vedno velika klasična dramska dela, vendar je za razliko od preteklih obdobij, ko v posameznih sezonah v nekaterih gledališčih ni bilo na sporedu niti ene domače ali tuje novitete in se je izbor dramatikov zaključil tam nekje v začetku 20. stoletja, vendarle opaziti pomemben premik. Uvod v sezono je sicer še vedno namenjen preverjenim avtorjem, nenazadnje ima prva predstava tudi simbolni značaj, nato pa je program dokaj uravnoteženo razporejen med klasične, moderne in aktualne tekste, prav tako je bolj kot dosedaj uravnotežen tudi obseg domačih in tujih besedil.

V ljubljanski Drami, kjer bo po besedah ravnatelja Igorja Samobora v ospredju vprašanje identitete, bodo sezono začeli s Čarobno goro Thomasa Manna, ki velja po eni strani za klasični primer tako imenovanega bildungsromana in na drugi za ironično variacijo le tega. V mariborski Drami, kjer je umetniški direktor Diego de Brea za rdečo repertoarno nit izbral žensko kot »zadnje upanje za naše že davno izgubljene sanje«, razpon interpretacij pa bo segal od heroine in femme fatale do ženske kot ideala ljubezni, bodo novo sezono odprli z Lulu Franka Wedekinda, uvodni projekt pa bo - tako kot lani - spet režiral kar de Brea sam.

V Mariboru klasični repertoar

Za razliko od mariborske Drame, kjer bodo sledila bolj ali manj velika dela domače in svetovne literature (Cankarjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Ibsenova Hedda Gabler, Canettijeva Svatba in Drakula Brama Stokerja) bodo v ljubljanski kar nekaj pozornosti namenili praizvedbam. Res bomo na odru videli Homerjevo Iliado, ki sodi med največje projekte sezone, pa Kafkov Grad, vendar tudi najnovejše delo Gorana Stefanovskega Figurae Veneris Historiae in dramatizacijo Vojnovićevega romana Jugoslavija, moja dežela, še zlasti Mala drama pa bo skoraj v celoti rezervirana za sodobna slovenska besedila ter avtorje in režiserje mlajše generacije.

V Slovenskem mladinskem gledališču, ki se je v zadnjih letih glede na brezštevilna gostovanja od Sibirije do Brazilije spremenilo v skoraj mednarodno institucijo, so spet pripravili samosvoj program, ki v mnogočem odstopa od ustaljenega gledališkega repertoarja. Kot poudarja direktorica in umetniški vodja Uršula Cetinski bodo izpostavili fenomen junaka, naslov Heroj 1.0 pa ima že uvodni avtorski projekt Uroš Kaurina in Vita Weisa, ki si bosta zastavljala vprašanja kdo so naši heroji, čigavi heroji smo mi in zakaj sploh potrebujemo junake. Svojevrstna heroina je bila tudi Nora Gregor, slovenska igralka, ki je dosegla izjemne uspehe v tujini, zelo intimno se bo vprašanju poguma kako ostati zvest svojim idealom lotila naveza Veno in Vito Taufer v (avto) biografski predstavi Leta so se prehitevala. Vsi junaki zbrani bo projekt Branka Potočana, sezono pa bodo zaključili s predstavama K.A.F.K.A in Balkonom Jeana Geneta.

V MGL kar trije naročeni teksti

Ikonografske in fenomenološke prvine velikih tem 20. stoletja bodo izhodišče programa na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega, medtem ko bo Mala scena rezervirana za aktualna besedila. Začeli bodo z redko uprizarjano dramo Dominika Smoleta Zlata čeveljčka, nato pa sledijo zelo raznorodne, vendar ikonične zgodbe kot so Haškov Švejk, Fitzgeraldov Veliki Gatsby, muzikal bo zastopan z dramatizacijo filmske komedije z Beatli A Hard Day's Night, sezono pa bodo zaključili z Brechtovim delom Dobri človek iz Sečuana. Na Mali sceni bomo videli Ljubimo in nič ne vemo Moritza Rinkeja, ki so ga nemški gledališki kritiki razglasili za najboljšo igro lanskega leta, kar tri predstave - zelo presenetljivo in pohvalno - pa bodo nastale na podlagi naročenih tekstov. To so Do Zadnjega Diha, Zdaj Jaše Kocelija in Eve Mahkovic, Menjava straže Nejca Gazvode ter Ko je otrok bil otrok hrvaškega dramatika Ivorja Martinića.

V Mini teatru si še vedno lahko ogledamo uspešnico Zapiranje ljubezni, z avtorjem Pascalom Rambertom pa bodo odprli tudi novo sezono in sicer bodo uprizorili njegovo dramo Vračanje. Sledijo kultno delo Danila Kiša Grobnica za Borisa Davidoviča, Lakota Knuta Hamsuna, eden od vrhuncev sezone pa bo projekt Vsak svet kanadskega režiserja, kuraturja in performerja Marka Lawesa, ki bo nastala v koprodukciji z Novim kazalištom Zagreb in Theatre Junction GRAND Calgard, ki ga je ustanovil prav Lawes.

Gledališče Glej v novo gledališko sezono vstopa na enak način kot je zaključilo preteklo in sicer z novo premiero Glejevega rezidenta Jaše Kocelija. Ta bo svojo rezidenco sklenil s predstavo z - zasedaj še delovnim naslovom - Za vse, kjer bo v gledališki jezik prenesel poezijo mladih slovenskih in tujih pesnikov, tokrat bosta to nemška pesnica in španski pesnik. V jesenskih mesecih bodo uprizorili miniaturki Nine Rajić Kranjac The Egg ter Nine Šorak In kam naj zdaj z vsemi knjigami?, sledila bo premiera v Sloveniji živečega gledališkega ustvarjalca Erica Deana Scotta s predstavo Distorsion Taco. V naslednje koledarsko leto bo Glej vstopil z novim rezidentom oziroma rezidentko (imena še ne izdajo) ter avtorskim projektom Volja do volje, pod katerega se podpisujejo Jure Novak, Katarina Stegnar in Urška Brodar, svoj avtorski projekt GTA Ljubljana pa bosta predstavila Luka Cimprič in Andrej Zupanc.

V Slovenskem ljudskem gledališču Celje bodo sezono otvorili s prvo slovensko uprizoritvijo drame Kaspar Hauser morje hiš nemške avtorice Felicie Zeller. Sledila bo Mrožkova komedija Policaji, zelo ažurno pa so se odzvali z uprizoritvijo besedila, ki je dobilo letošnjo nagrado žlahtno komedijsko pero in Vorkšop na Moljera Matjaža Zupančiča nemudoma uvrstili v program. Krstna bo tudi uprizoritev tragikomedije Veš, poet, svoj dolg? Luke Martina Škofa in Blaža Rejca, ki bo nastala po motivih Ivana Cankarja, Otona Župančiča, Dragotina Ketteja in Josipa Murna, za konec pa bodo pripravili projekt Izgubljene ljubezni, ki bo omnibus kratkih dram različnih sodobnih ameriških dramatikov.

Rdeča repertoarna nit v SNG Nova Gorica bo ljubezen in sicer tako njene odrešujoče kot tudi pogubne moči. V koprodukciji z SMG bodo sezono začeli z interpretacijo življenja Nore Gregor, sledila bo politična satira Zmaj Jevgenija Švarca, Saksofonist, ki ima ljubico v Frankfurtu je delo enega največkrat uprizarjanih sodobnih romunskih dramatikov Mateia Visnieca, Jan Cvitkovič bo pripravil avtorski projekt Otroci Adama in Eve, za zaključek pa bosta na sporedu dve klasični deli in sicer Moličrov Tartuffe in Flaubertova Gospa Bovary v adaptaciji Nebojše Pop Tasiča.

V Mestnem gledališču Ptuj bo večina predstav nastala v koprodukciji. Uvod bo sicer tipično ptujski, saj bo Barbara Kukovec pripravila projekt Fašenk!, v sodelovanju z ljubljansko Dramo bodo uprizorili Hotel Modra opica Mihe Nemca in Nejca Valentija, besedilo Mali priročnik biznisa (Od pizdeka do tajkuna) je napisal Rok Vilčnik, Kud Moment in Cankarjev dom bosta koproducenta predstave Nike Bezeljak Zakaj (n)imam otrok(e), Veliki pok bo avtorski projekt Maruše Kink, sledila bo drama Kimberly Akimbo sodobnega ameriškega dramatika Davida Linsday-Abairea, zadnja predstava v sezoni pa bo Vsakih sedem valov Daniela Glattauerja v koprodukciji s kranjskim Prešernovim gledališčem.

Sicer pa se bodo v Kranju v prihodnji sezoni posvetili družbeno-kritičnim tekstom, ki osvetljujejo probleme novodobnega suženjstva, neoliberalističnega izkoriščanja, izključevanja drugačnih ali ekološke problematike z grožnjo konca sveta, večina dram pa bo bodisi prvič ali krstno uprizorjena na slovenskih odrih. Za začetek bomo videli predstavo Pri hlevarjevih Franza Xaverja Kroetza, nato Hildo francoske dramatičarke Marie NDiaye, iz Francije prihaja tudi mladi francoski pisec, režiser in igralec Frédéric Sonntag, ki se je doslej najbolj proslavil s črno komedijo George Kaplan, s Komedijo o koncu sveta Evalda Flisarja pa bodo v Kranju tudi sklenili sezono.

Za mladino največ v Mini teatru, Kopru in Kranju

Razveseljivo je sorazmerno veliko število predstav za otroke in mladino. Marsikje so nanje sicer povsem pozabili ali pa so pripravili zgolj en tovrsten projekt, zato pa so se temu pomembnemu segmentu občinstva zelo posvetili v Mini teatru, gledališču Koper in v Prešernovem gledališču Kranj. Zelo veliko je avtorskih projektov (kar sicer še ne predstavlja premika pri revitalizaciji sodobne domače dramatike), še bolj narašča število koprodukcij in to tako znotraj domačih gledaliških hiš kot tudi z institucijami iz tujine. Kar se tiče režiserjev bodo ob že uveljavljenih velikih imenih srednje in starejše generacije (brez pretiravanja jih lahko označimo kot eno najbolj markantnih generacij v celotni zgodovini slovenskega gledališča) zelo solidno zastopani tudi mlajši kot so Jaka Andrej Vojevec, Luka Martin Škof, Yulia Roschina, Nejc Gazvoda, Alen Jelen ali Miha Nemec, nekateri med njimi bodo v prihajajoči sezoni režirali tudi več predstav. Gostov iz tujine je sorazmerno malo, večinoma bodo gostovali režiserji, ki redno sodelujejo s slovenskimi gledališči, denimo Dino Mustafić, Nikola Zavišić, Aleksander Popovski, Janusz Kica in Nenni Delmestre, ob teh pa velja omeniti še Pascala Ramberta, Marka Lawesa in Paola Magellija.

Sto in več premier v prihodnji sezoni dokazuje vitalnost slovenskega gledališča, ki kljub občasnemu negodovanju gledališčnikov dokazuje, da gre za najbolj kompleksen ter organizacijsko, vsebinsko, kvalitativno, strukturno in finančno zaokrožen sistem v slovenski kulturi. Samo upamo lahko, da bo tako tudi v prihodnje.