Obsojen na solo predstave in duete

Gibanica: Začenja se 7. bienale slovenske sodobne plesne umetnosti

sre, 18.02.2015, 15:00

Dvanajst predstav in tri nagrade

Tudi letos je program odbrala mednarodna selektorska ekipa, ki jo sestavljajo hrvaška plesna kritičarka Iva Nerina (Hrvaška), slovenska strokovna svetovalka za ples Nina Meško in Španec Marc Olivé López, ki je programski vodja Mercat de les Flors.

Izbirali so med 48 predstavami, ki so bile prijavljene na razpis, kar nekaj predstav, ki je bilo narejenih v zadnjih dveh letih, pa na festival ni bilo prijavljenih. Na programu je pristalo dvanajst predstav.

Festival bodo zaključili s podelitvijo treh nagrad: za najboljšo predstavo po izboru občinstva, najboljšo predstavo po izboru žirije ter stanovsko nagrado Društva za sodobni ples Slovenije, ki je poimenovana po slovenski plesni ustvarjalki in pedagoginji Kseniji Hribar. Letos bo to nagrado za življenjsko delo prejela plesalka in koreografinja Mateja Bučar.

Kseniji Hribar bo posvečen tudi dvodnevni posvet (moderator Rok Vevar), njena ustvarjalnost pa bo v Kinoteki predstavljena v kratkih filmih. Temu bo v Cankarjevem domu dodana diskusija o koreografskih praksah z dramaturginjo in teoretičarko dr. Bojano Kunst in pisateljico, raziskovalko in dramaturginjo Paolo Caspão.

Pri snovanju tokratne izdaje so se Društvu za sodobni ples Slovenije aktivneje pridružili partnerji, to je Cankarjev dom, Bunker, Maska, Emanat, Plesni Teater Ljubljana, Flota, Društvo Pekinpah, Plesna izba Maribor in Zavod Federacija.

Program bo potekal v Cankarjevem domu, Slovenski kinoteki, Plesnem Teatru Ljubljana, Stari mestni elektrarni - Elektro Ljubljana, Mestem muzeju Ljubljana, Španskih borcih - centru kulture in Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana.

Gibanica predstavlja izbor slovenske plesne ustvarjalnosti, je nekakšen plesni ekvivalent gledališkemu Borštnikovemu ­srečanju. Kakšna je domača ­sodobna plesna produkcija, s kakšnimi težavami se srečujejo ustvarjalci­ in kakšni so njihovi delovni pogoji?

Od osemdesetih let, ko je bil sodobni ples v začetku razcveta, je iz njega leta 1984 nastal Plesni teater Ljubljana (ustanovila ga je Ksenija Hribar kot prvo profesionalno sodobno plesno skupino v Sloveniji). Iz njega je izšla ali pa je z njim sodelovala večina koreografov sodobnega plesa v Sloveniji. Ob koncu devetdesetih let so dobili tudi svoje prostore na Prulah in tako odprli vrata prvemu gledališču za sodobni ples v Ljubljani.

Od takrat se je plesna scena razdrobila v mnoštvo zasebnih zavodov in festivalov. Poleg PTL imajo kontinuirano plesno ponudbo zavod Bunker v Stari elektrarni in Španski borci. Predstave nastajajo v okviru zavodov oziroma produkcijskih hiš, kot so omenjeni Plesni teater Ljubljana, Bunker, Maska, Mesto žensk idr., plesalci in gibalci pa so se organizirali v lastnih zavodih in skupinah.

Nastali so Flota (Matjaž Farič), Fourklor (Branko Potočan), En-Knap (Iztok Kovač), Fičo balet (Goran Bogdanovski), Emanat (Maja Delak), Dum (Mateja Bučar), Intakt (Nataša Tovirac), Celinka (Uršula Teržan), Kud nor (Dušan Teropšič), Ops! (Gregor Kamnikar).

Ob tem je še vrsta plesnih festivalov, kot je mednarodni festival sodobnega plesa Front@, ki poteka v Murski Soboti v organizaciji zavoda Flota, mednarodni festival Mladi levi, ki ga zavod Bunker organizira od leta 2005, festival eksperimentalnega giba NagiB, ki je nastal leta 2005 iz potrebe po širjenju sodobne plesne in gibalnoeksperimentalne scene v Mariboru, ob teh je še bienalni festival Ukrep, ki je nastal v produkciji Plesnega teatra Ljubljana s partnerstvom zavoda Maska.

Kako dalje? »Največja težava je, da to umetniško področje ni institucionalizirano,« je pojasnila Teja Reba, predsednica Društva za sodobni ples, ki je tudi izvršni producent festivala Gibanica. »Brez javnih zavodov, rednega financiranja, dolgoročnega planiranja, vlaganja v infrastrukturo, v izobraževanje, je težko vzpostaviti kontinuiteto, razvoj in skupno vizijo področja. Povezovanje in sploh ureditev področja je naloga, ki jo mora opraviti predvsem kulturna politika.«

Izpostavila je pomanjkanje sredstev, zaradi česar se vsak zavod, festival in umetnik bori predvsem zato, da bi sploh preživel. Ministrstvo neprestano opozarjajo, da primanjkuje vadbenih prostorov, v katerih lahko ustvarjalci kontinuirano delajo. Zavzemajo se tudi za rešitev statusa samozaposlenih v kulturi in izenačitev socialnih pravic zaposlenih in samozaposlenih v kulturi.

»Koreografi delajo v prekarnih situacijah, odreči se morajo scenografiji ali kostumom, honorarji se gibljejo pod minimalno plačo. Trenutno je skoraj nemogoče sestaviti produkcijo, ki bi obsegala več izvajalcev na odru, kar je na dolgi rok izredno problematično tako za razvoj posameznega avtorja kot za vidnost in izvoz sodobnega plesa.«

Kljub temu dodaja, da je slovenska sodobna plesna umetnost izredno vitalna in raznolika, od gibalnih do konceptualnih predstav. »Mnoštvo izrazov, pristopov, poetik in praks, ki jih opazimo pri tej veji umetnosti, je spodbuden znak, da imamo močne in prodorne avtorje, kolektive, koreografe in plesalce, ki so v dobri ustvarjalni kondiciji. Imamo bogat idejni, teoretični, performativni, eksperimentalni in tehnični razpon. Presenetljivo veliko naših ustvarjalcev se uveljavlja tudi mednarodno.«

Zaradi hladu v poškodbe

Tudi umetnostni kritik Rok Vevar­ meni, da nova generacija­ ­koreografov širi estetsko in ­produkcijsko polje, vendar ravno zato »danes ni mogoče pričakovati, da bi se lahko tako širok spekter pogledov strinjal o tem, kaj je na področju sodobnega plesa sistemsko nujno postoriti«.

Ta razdrobljenost scene po njegovem mnenju odgovarja vsakokratnim kulturnim politikam, da jim ni treba ničesar narediti za sistemsko ureditev. »Sodobni ples je v glavnem obsojen na solo predstave ali duete. Studii so pozimi mrzli, ker nihče nima dovolj denarja, da bi jih ogrel na več kot dvajset stopinj, če pa je plesalcu kolikor toliko do zdravega telesa, se v zimskem času ne bo loteval zahtevnejših gibalnih nalog, ker se bodo končale s poškodbami.«

Kljub temu pravi, da je generaciji plesalcev in koreografov, ki so bodisi delovali v okviru PTL bodisi bili njegovi sopotniki ali somišljeniki, uspelo narediti ogromno: ustanoviti stanovsko društvo, zagotoviti šibko studijsko mrežo, pridobiti prve državne, lokalne ali druge subvencije, ki so jih na prehodu iz osemdeseta v devetdeseta leta še zagotavljale socialistične društvene in mladinske mreže, vzpostaviti srednješolski izo­braževalni program ob ljubiteljski izobraževalni mreži, ki jo je zgradila predhodna generacija, spremeniti teoretski, zgodovinski in medijski diskurz o sodobnem plesu, organizirati prve mednarodne koprodukcije, turneje domačih ustvarjalcev in dotok produkcije iz tujine.

Ob tem ji ni uspelo zagotoviti sodobnemu plesu zakonsko obvezujočega financiranja (javni zavodi), stabilne infrastrukture z ustreznimi studii in visokošolskih programov. »Primanjkuje studiev in sredstev za predstave z več kot dvema plesalcema in koreografom, primanjkuje sredstev za programe, ki bi k nam uvažali mednarodno plesno produkcijo, sredstev za rezidenčne programe, ki bi k nam pripeljali tuje sodobnoplesne umetnike in prevetrili domačo sceno, sredstev za izobraževalne programe, ki bi omogočili kakovosten dnevni trening z ustrezno menjavo domačih in tujih plesnih pedagogov, ustrezne podpore založniškim programom za področje sodobnega plesa, izobraženih ljudi na področju plesne kritike in ni sodobnoplesnega arhiva z možnostjo založniškega ter razstavnega ­programa.«

Izčrpani od boja

Nina Meško
, ena izmed selektoric letošnjega festivala Gibanica, prav tako ocenjuje, da slovenska kulturna politika z načinom financiranja sili ustvarjalce v drobljenje. »Vse ­poteze ministrstva za kulturo v zadnjih dvajsetih letih so na sceno delovale tako, da so jo razbijale.« Dodala je, da imajo umetniki lastne produkcijske zavode, ker včasih ni šlo drugače kot tako, da so ustanovili svoj zavod. V njih se posvečajo lastni produkciji in imajo nekaj malega dodatnega programa (festival, izobraževanje).

»Ukinitev financiranja Društva za sodobni ples Slovenije in kasneje ukinitev komaj ustanovljenega Centra sodobnih plesnih umetnosti sta veliko prispevali k razkroju scene,« pravi. Tudi ona, tako kot preostala sogovornika, je plesno produkcijo ocenila kot pestro, z mnoštvom različnih praks. Vendar ravno zato, ker jo »sestavlja tako širok spekter estetskih prepričanj, potrebuje krovne strukture, pod katerimi lahko raznoliki plesni ustvarjalci delujejo skupaj z vsemi razlikami«.

Opozorila je na neoliberalno vzdušje, v katerem živimo, ki tudi ustvarjalce sili v hiperprodukcijo,­ zato ima veliko predstav zelo malo ponovitev. Uničuje se tudi z naporom zgrajena infrastruktura. »Center sodobnih plesnih umetnosti, ki je nastal po več kot dvajsetih letih truda, je bil, kot omenjeno, praktično čez noč ukinjen, kljub temu da je bilo zanj porabljenih veliko sredstev (na primer za montažni plesni studio, ki že tri leta stoji v nekem ­skladišču).«

Problem vidi v tem, da slovenska sodobnoplesna scena deluje izključno kot umetnost, ki ni institucionalno podprta, zato se izčrpava, ker se ustvarjalci ukvarjajo z ustvarjanjem pogojev za lastno ustvarjanje namesto s kreativnim procesom. Nimajo časa za poglobljeno delo, ki mora biti večletno in ne samo ­projektno.

Prijavi sovražni govor