Ocena animirane uprizoritve: labirinti Lailine duševnosti

V Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL) so repertoar nove sezone uvedli z raziskovalno uprizoritvijo »za odrasle fante in punce od 12. leta dalje« Laila, po motivih kratkih animiranih filmov sodobne češke umetnice Michaele Pavlátove (nastalih leta 2006). V predstavi so uporabili tudi odlomke iz kratke pripovedi o Albertu Kyšku, letečem snu Ivana Vyskočila. Avtorsko sta postavitev podpisala igralka, animatorka in prevajalka Martina Maurič Lazar ter avtor likovne podobe Gregor Lorenci (z asistentko Nevo Vrba), s katerima je skladatelj Milko Lazar (ob sodelovanju s Polonco Kores in Bojanom Goriškom) enakovredno domislil in (so)izvedel zvočno ter glasbeno spremljavo celostno domišljenega dogajanja.

Nizanje aforistično kratkih, krhkih in izrazito osebno stiliziranih utrinkov iz razgibanega notranjega življenja najstnice Laile, ki rada riše in si zapisuje v dnevnik in jo privlačita film in glasba, vendar ne dovolj, da bi, denimo, redno vadila kak inštrument, in ki se v neskončnih ljubezenskih sanjarjenjih o skrivnostnem R. M. ter mučnih negotovostih prerada baše s čipsom, so uprizoritelji postavili neposredno v dekliško glavo oziroma v njeno stežka obvladovano zavest.

Uprizoritelji nam pogled v skrivnostne labirinte njene duševnosti razprejo skozi v notranjost eliptične očesne votline povečano protagonistkino oko (aluzija na slovitega Andaluzijskega psa Luisa Buñuela in Salvadorja Dalíja iz leta 1929), na stene katere se rišejo projicirane dvodimenzionalne ter animirane reliefne tridimenzionalne podobe, kakor jih Laila čustveno zarisuje, barva in zapisuje na liste priročne beležke ter od koder nam občasno za hip odpre pogled tudi globlje v skrivnostno strašljivo notranjost (za gladko zaokroženo opno očesne votline). Postopoma lahko iz na videz precej spontanega nereda močno stiliziranih utrinkov dekliške zavesti izluščimo zgodbo o razočaranju in bolečini v klasičnem ljubezenskem trikotniku, ki jo je v skladu z Lailinim trenutnim skrajnostnim doživljanjem sebe in družbenega okolja povzročila močno idealizirana tekmica v boju za R. M.

Soustvarjalci animirane uprizoritve so duhovito aforistično zgoščenost ter likovno sploščenost in stiliziranost animiranih filmov prenesli v odrsko prostorsko otipljivost, ob čemer so ohranili preprostost govorice črt in reliefnih prvin ter ji ponekod dodali pestrost in kontrastnost barv in oblik do polnokrvne izraznosti človeškega telesa, obraza in še posebej očesa. Pomagali so si s projekcijami izvirnih animiranih odlomkov in z živo animacijo odrskih prvin in ploskovitih lutk, pa tudi z govorico senc in žive igralske izraznosti sredi animiranega okolja. Nosilno vlogo čustveno nezadoščene in ranjene Laile ter njene oživljevalke (v notranjosti njene duše) je v pomenljivo kontrastnem črnem in belem brezspolnem lutkarskem kostumu tankočutno interpretirala in spretno animirala Martina Maurič Lazar. Njeno ljubezensko tekmico je v koncertnem prizoru z violino ustrezno idealizirala Polonca Kores.