Tiskane izdaje
Pisati o plesu je težavno, pisati o butoh plesu pa tako rekoč povsem jalovo. Seveda je mogoče predstavo razstaviti na konstitutivne člene, jih teoretično analizirati in osvetliti, narediti primerjalno študijo s plesnimi tehnikami drugod po svetu, dodati nekaj citatov, modnih fraz in modro zaokroženih premis, pa vendar je to še vedno zgolj kabinetna razprava, ki bore malo prispeva k bolj pristni identifikaciji z dogajanjem na odru.
Če za hinduizem – in pravzaprav za vsako religijo – velja rek, da ga je treba piti z materinim mlekom, bi podobno lahko rekli za kulturo in umetnost. Seveda zdaj prevladuje teza, da so nam v globaliziranem svetu dostopne vse reči, naj bodo materialne ali duhovne, vendar se to vedno znova izkaže za naivno in utopično. Res je kultura na formalni ravni izgubila večji del nacionalnih ali regionalnih specifik, vendar njena mikrostruktura in tekstura še vedno ostajata med seboj tako različni kot pred tisočletjem ali dvema.
Butoh to nedvomno dokazuje. Še najmanj zaradi »japonske« zunanje podobe. Če bi bila bel puder in minimalizem gibov njegovi edini karakteristiki, bi lahko hitro postavili jasne definicije (ki so nam na zahodni polobli tako pri srcu), vendar so zadeve veliko bolj kompleksne.
Kultura pač ni izoliran globalni inkubator, v katerem neodvisno od zunanjih vplivov nastajajo umetniška dela, za butoh to še zlasti velja. Še posebej za njegovo zgodnjo radikalno in bizarno različico, pri kreiranju katere je vitalno sodeloval Jukio Mišima, njegov samomor po neuspešnem državnem udaru in poskusu retronizacije cesarja se verjetno zdi povprečnemu Slovencu nekaj povsem nedoumljivega, namreč, kako lahko vrhunski intelektualec in pisatelj v visoko razviti tehnološki družbi zahteva priznanje cesarja ne samo kot vrhovno oblast, ampak kot Boga?
Skupina Sankai Juku in njen vodja Ušio Amagacu ne sodita v tako radikalen krog, od političnih, religioznih in socialnih tem so distancirani, gre za klasičen, danes povsod prisoten umik v intimo na eni ter vprašanja univerzuma na drugi strani, pa vendarle ostajajo povsem »japonski«.
Gre za tisti zahodnemu človeku (in umetniku) skoraj povsem nedosegljiv splet sofisticiranosti in prvinskosti, preciznosti in improvizacije, hiperestetiziranosti in naključnosti, ponosa in ponižnosti, mistike brez mistificiranja, čustvenosti brez patosa, ljubezni brez sentimentalnosti, odločnosti brez arogance ...
Amagacu sicer v vljudnem slogu nikomur ne odreka projektiranja svojih butoh projektov, vendar je v njegovem glasu vseeno čutiti rahlo pokroviteljski ton ob modnem trendu, ki ga zdaj v svetu doživlja butoh. Slovenija ni izjema, ne zaostajamo za svetom, v katerem je modno postreči enkrat s kardamomom, drugič s tai čijem ... Vendar se zdi, da pri vsem skupaj ostaja zgolj nabor vsebin, ki jih konzumiramo v smislu potrjevanja naše navidezne mondenosti, medtem ko resnična izkušnja umanjka.
Ne želim si glorificirati Japoncev, še manj podcenjevati domače občinstvo, saj takšne relacije in omejitve veljajo tudi v obratnem smislu, ampak pri butohu se zdi, da ostaja ne samo domena japonskih plesalcev, temveč tudi japonskega občinstva. Kot kardamom in tai či. Če ju že nismo srkali z materinim mlekom, je treba vanju vložiti neizmerno entuziazma in energije. Nakup v supermarketu, na spletu ali na gledališki blagajni je veliko premalo.
