Ocena gledališke predstave: začeti na koncu

SiTi teater je v novo sezono vstopil vsebinsko radikalno in napovedal širitev svojih uprizoritvenih tendenc.

Objavljeno
17. oktober 2011 08.49
Posodobljeno
17. oktober 2011 10.30
Zala Dobovšek
Zala Dobovšek

K siceršnji virtuoznosti dramske pisave Harolda Pinterja se v njegovi Prevari (1978) kot adut postavi še avtorjeva prisotnost osebne izkušnje, iz katere je načrpal tako intrigantnost kot verjetnost obravnavanega. Z izbrušeno psihologijo dramsko rotiranje postavi v »varajoči svet« intelektualcev, v ljubezenski trikotnik, ki spotoma s polzaznavnimi niansami in prefinjenimi dialoškimi drobci razkrinkava še precej bolj občutljive (spolne) prikritosti kulturne elite.

Čeprav navidezno postavljena v drugi plan, se vloga transferja (odlagališča nezavednega) v Pinterjevi tankočutnosti vse konkretneje premika v ospredje: skupna ženska, kot formalni predmet poželenja, moškima simbolizira tudi zdrsno, a trajno kanaliziranje njunega posrednega zbliževanja, ki ga nudi princip »deljenja istega«. Dramatikov imperativ doslednega in večplastnega razbiranja replik – ki kot stimulatorji srečevanj in zunanjega videza predstavljajo le povrhnjico resnice, včasih celo spreobrnjeno verzijo – Jernej Šugman, Uroš Fürst in Maša Derganc odigrajo z interpretativnimi volumni, a v precej strogem, na trenutke morda okornem formatu konverzacijske drame (uprizoritev med drugim ne deklarira režiserja). Slednje ostaja povsem legitimno, navsezadnje se igralski kalibri izkazujejo v vzpostavljanju naelektrene bližine, natančnem dialoškem tempu in preračunljivih (fizičnih in govornih) izmikih.

V specifično časovno krivuljo so vrženi tudi zaradi retrospektivne forme, ki nalaga reverzibilnost likov in jih v slogu »naprej v preteklost« postavlja pod nelahek izziv igranja (predhodnih) nevednosti. Pinter je s spreobrnjenim kronološkim lokom samo še zgostil številne značajske vozle, Prevara (v prevodu Lije Pogačnik) je namreč polna tako partnerskega kot kolegialnega prikrivanja, bolestne ljubosumnosti in ljubezenskih variacij. Šugman lik literarnega agenta Jerryja, ki ga opredeljuje sedemletno skrito razmerje z galeristko Emmo (Maša Derganc), ženo njegovega najboljšega prijatelja, založnika Roberta, razpre v mnogoterih optikah; nepomirjeni distanci, ko razmerje mine, vmesni negotovosti in stiski, ker čuti, da sočasno vara tudi prijatelja (prav ta občutek je še kako pomenljivo dvoumen), in hipijevski utrganosti, ki jo uzremo na koncu, ko se afera vzpostavi. Fürst kot Robert prav tako, sicer manj strastno, trohni pod dvojnim izdajstvom ter neprestanim menjavanjem nonšalantne drže in prikrite ihtavosti. Maša Derganc pa kot interna femme ­fatale nakaže svojo izpraznjenost, ki je sicer nikoli zavestno ne potrdi, vsekakor pa očitno oddaja učinek nevednosti skritega mehanizma, v katerem se je znašla kot prehodno, četudi sedemletno (trasferno) kolesce.

V čas in okolje je zasedba vstopila skozi izvirnost predpisanega, po časovnih intervalih se sprehajamo z neonskim (barskim) markiranjem letnic in v količinsko skromnem slogu interierja šestdesetih in sedemdesetih let (Barbara Kapelj Osredkar), po krivulji od uglajeno zapetih do mladostno lahkoživih kostumov (Nadja Bedjanič), za lahkotne medprizorne oddihe pa na sceno vpadajo še obdobjem privržene pop melodije. SiTi teater je v novo sezono vstopil vsebinsko radikalno in napovedal širitev svojih uprizoritvenih tendenc.

Zala Dobovšek je gledališka kritičarka