Bobby in Boris sta Američan Bobby Fischer in Rus Boris Spaski, šahovska velikana, skupno mesto v novi drami Dušana Jovanovića ter Eve Mahkovic in Mitje Čandra oziroma gledališki uprizoritvi pa sta si zaslužila zlasti zaradi dvoboja za svetovnega šahovskega prvaka leta 1972 v Reykjaviku, imenovanem šahovski dvoboj stoletja.
To ni bil običajen šahovski dvoboj, temveč »športni« produkt ali podaljšek hladne vojne med dvema svetovnima velesilama, ki je vsaj delno zaznamovala njegovo ozadje, hkrati je šlo za globalni športni spektakel pred televizijskimi kamerami, kakršnih množična kultura na šahovskem področju do tedaj ni poznala, v ospredju pa je vendarle bila tekma med dvema velikima umoma, braniteljem in izzivalcem, športno potrpežljivim Spaskim in zvezdniško nepredvidljivim Fischerjem.
Dva dramska junaka torej in ena bitka, domala vojna, z obilico tako zunanjega (zapleti okrog začetka in izvedbe dvoboja, vmešavanje politike) kot notranjega (stiske in boji v obeh šahistih) dogajanja – na prvi pogled drama par excellence!
Vendar samo na prvi pogled. Bobby in Boris namreč pred gledalca prinaša predvsem za silo predelan in (žanrsko) heterogen dramski in dokumentarni material, ki obstane nekje na pol poti do drame oziroma dramske uprizoritve in v svojem poteku pokaže številne slabosti.
Prva je reprodukcija informacij oziroma stvarnih podatkov, povezanih z obema šahistoma, drugimi osebami in samim dvobojem, ki v obliki opisovanja prenikajo v dramski dialog in mu jemljejo dramatičnost.
Druga slabost je psihološka redukcija obeh junakov, na trenutke celo tipizacija do karikature, ki obema – Bobbyju nekoliko bolj – jemlje možnost polnega dramskega življenja.
Ta gre celo tako daleč, da se nam v nekem trenutku Spaski zazdi čisti šahovski diletant in Fischer nič drugega kot zvezdniški izsiljevalec, oboje pa je v popolnem nasprotju z njuno »resnično« in dramsko vlogo.
Ob tem so nastopi obeh šahistov polni redundantnega samoopisovanja, z viškom v popolnoma ponesrečenem, banalnem monologu Spaskega tik preden zapoje rusko pesem.
Tretja slabost je zgolj zasilna uprizoritev notranjega dogajanja (s to pripombo, da tudi zunanje, torej politični in medijski spektakel, ne preseže informativnih in klišejskih intervencij), torej šahovske igre kot take.
Ni mogoče reči, da prestavljanje šahovskih figur po šahovskem polju (ki ga gledalci pravzaprav ne vidimo) ne proizvede določene mere napetosti, vendar gola napetost še ni drama, prav tako je za večino gledalcev le malo dramatičnosti v replikah, kot so »d4 Sf6« in »Sc3 Le7«.
Z drugimi besedami: šahovska drama se ne dogaja v mehaniki in matematiki premikanja figur, temveč v tem, kar stoji zadaj. Torej filozofski »substanci« šaha kot eminentne miselne dejavnosti, psihološki kondiciji igralca, njegovi veščini daljnovidnega strateškega in taktičnega premisleka ter v medsebojni dinamiki obeh nasprotnikov, ki se vzpostavi med dvobojem.
V Jovanovićevi izpeljavi se ta boj odvija kot krčevit verbalni spopad dveh malenkostnih borcev, ki ne vidita dlje od naslednje poteze, čeprav se na trenutke iz krča le izvije in se zave nujnosti bodisi fizične bodisi metaforične uprizoritve šahovske partije (npr. v prerivanju z(a) mizico).
Kolateralna nerodnost pri uprizarjanju šaha je tudi nujnost zgostitve sicer »maratonskih« partij v smiselno dolžino, zaradi česar so te videti kot hitropotezni dvoboji, ki pred gledalca nikakor ne morejo priklicati vse teže intenzivne in dolgotrajne miselne dejavnosti pred vsako potezo (vtis »resničnosti« igre motijo tudi drobne kršitve šahovskih pravil, kot je na primer pritiskanje na uro z roko, ki ne izvede poteze); nejasnost razmerja med dokumentarnostjo in fikcijo se pokaže v kompresiji celotnega dramskega dogodka, ki ne ustreza povsem dejstvom (Fischer je dvoboj dobil z rezultatom dvanajst in pol proti osem in pol, pri čemer je od začetka še eno partijo izgubil, enajst pa jih je remiziral); še ena »samovoljnost« se pokaže na koncu, v naivni, celo smešni »politizaciji« Borisove vrnitve v Sovjetsko zvezo, zgolj rahlo naslonjeni na njegovo naklonjenost Solženicinu.
Kot rečeno: uprizoritev pridela precej zunanje in notranje napetosti, toda le malo resnične drame. V poteku je sicer korektna, živa klavirska spremljava na odru (glasbo Davorja Rocca izvaja Valentina Tehovnik) ji je včasih v korist, včasih pa deluje kot atmosfersko in dramsko mašilo, podobno velja za video projekcije (Miha Knific in Blaž Čadež); kot na trenutke ustrezne lahko prepoznavamo menjave uprizoritvenih planov, ki se zaradi nedvomne težavnosti uprizarjanja tematike (šahovske igre) oziroma njene (ne)dinamike zdijo nujne.
Igralski parti ne izstopajo, z izjemo začetne zbranosti in lucidne lapidarnosti Igorja Samoborja kot Spaskega; Fischer v izvedbi Aljaža Jovanovića se zdi – tudi zaradi vseh navedenih slabosti predloge – vendarle preenostaven.
Blaž Lukan, dramaturg in gledališki kritik