Tiskane izdaje
Da najplemenitejše, pretresljive in izvirne zgodbe tlijo – včasih vpadljivo, drugič prikrito – v življenju vsakdanjih ljudi, je sicer splošno dejstvo, toda kako to tezo verificirati, jo poustvariti in učinkovito adaptirati v gledališki medij, je že drugo vprašanje.
V tridelnem projektu Portreti režiser Vito Taufer in dramaturginja (prvotna izvajalka intervjujev) Uršula Cetinski posežeta po tipu dokumentarnosti, ki za optimalni učinek uporabi vmesnika (igralca) in z njim natančno premišljen odmik od izvirnika.
S psihološkim trikom, da na oder ne postavijo realnih intervjuvancev, ampak le njihove (absolutno) resnične izjave, nas razbremenijo krča neposrednega prenosa surovega življenja na oder, hkrati pa gledalčevo percepcijo strateško obložijo s kopreno fiktivnosti in šele znotraj nje zarežejo z nesluteno dramatičnostjo.
Fluiden kompromis med resničnostjo in njeno inscenacijo uokviri format talkshowa, ki v izčiščeni podobi, brez odvečnih scenografskih dekoracij (Barbara Stupica), pozornost nemoteno usmerja v spiritus agens uprizoritve – dialog. V pripovedovanje zgodb in ne njihovo uprizarjanje, skratka v postopek, naoljen za številne momente, če že ne gledalčeve popolne identifikacije, pa vsaj sočutja in razumevanja.
V treh medsebojno neodvisnih in vsebinsko samostojnih pogovornih večerih vstopamo (malo iskreno vedoželjno, malo tudi voajersko) v orise življenja devetih portretirancev in v serijo tako rekoč kontradiktornih statusnih položajev ter značajskih in komunikativnih potez.
Če gostiteljica večerov Desa Muck ostaja precej zvesta svoji siceršnji medijski podobi (začinja jo z avtoironijo, ciničnimi pripombami in ljudsko sproščenostjo), so precejšnji interpretativni zalogaji naloženi devetim igralcem; ti se morajo v grajenju likov (z)najti v zapletenem spoju neke tuje, a izjemno intimne resničnosti, ki jo morajo do potankosti posvojiti in notranje razdelati, hkrati pa se do nje čustveno oddaljiti in ji vcepiti popolnoma samosvoje, skonstruirane vedenjske vzorce.
Centralni motiv preizpraševanja sreče – z aktualnimi statističnimi podatki in raziskavami o njej nas v presledkih razsvetljuje didžej (Uroš Kaurin) – se v skladu z njeno zmuzljivostjo tudi znotraj pogovorov pogosto izmika začrtani poti; kot na videz hvaležen in preprost nastavek za zaganjanje klepeta (»Kaj vas osrečuje?«), kasneje ta iztočnica pogosto nenadzorovano vdre v najbolj ranljive, intimne in prikrite zasebne nianse gostov.
Prav tu je ključna odlika Portretov, ki ne le da izvrstno ujamejo pravo mero med sodobnim spektaklom, razgaljanjem intimnosti in prefinjeno simulacijo ter njihovimi prenosi v gledališki jezik, pač pa tudi brezkompromisno secirajo sodobne družbene razrede.
Brezposelni Peter (Marko Mlačnik), upokojenka Veronika (Marinka Štern), mlad gledališki režiser (Blaž Šef), nekdanji poslovnež (Robert Prebil), gradbinec (Primož Bezjak), blagajničarka (Maruša Geymayer-Oblak), pevka (Olga Kacjan), scenaristka na svobodi (Mojca Partljič) in kirurg (Matija Vastl) pred nami odstrejo svetove, ki so na najmanj pričakovanih mestih polni rahločutnosti, strahu in osamljenosti, tam, kjer so zasidrani naši zmotni predsodki manjvrednosti, pa prežeti s ponosom, pogumom, vero in neizmerno vztrajnostjo.
Ta komunikativni laboratorij »velikih filozofij malih ljudi« temeljito opomni, da so najboljše zgodbe, z njimi pa tudi briljantne komedije in tragedije, svobodne v osiščih vsakdanjega življenja. To z izvrstno izdelanima vlogama še posebej potrdita Primož Bezjak in Marinka Štern.
