Tiskane izdaje
Na velikem odru SNG Nova Gorica so premierno uprizorili Cankarjevo dramo Hlapci (1910), ki običajno pritegne posebno pozornost zainteresirane javnosti. Eno najznamenitejših Cankarjevih besedil namreč vsakokrat ponudi temeljit in zahteven izziv umetniški pronicljivosti in ambicioznosti uprizoriteljev ter obenem z univerzalno sporočilnostjo v aktualnih zgodovinskih okoliščinah preverja občutljivost občinstva. Najnovejšo novogoriško postavitev, ki ob zvestobi besedilu in arhaizirani odrski podobi ne kaže posebnih namer po problemski aktualizaciji in ne odgovarja na vprašanje, zakaj ravno taka tukaj in zdaj, je režijsko podpisal predstavnik mlajše generacije režiserjev Miha Golob, ki sta mu dramaturško podporo nudila Ana Kržišnik in Krištof Dovjak.
Enovito in s treh strani zaprto prizorišče vseh petih dejanj je zasnovala scenografinja Petra Veber, ki je petnajst protagonistov jedke družbene satire in Jermanove osebne drame zaprla v posnetek Plečnikovega Peklenskega dvorišča iz ljubljanskih Križank, nastlan s senom in z balami sena ob stenah. V ta temačni, zanemarjeni in z minevanjem časa zaznamovani prostor je na začetku skozi zaveso iz avditorija vstopil Pisek, potem ko je v temi iznenada zakričal »Hlapci!« in z navedkom iz Shakespearovega Hamleta precej deklarativno napovedal namen umetnosti, nato pa se pridružil zgovorni nemi kompoziciji protagonistov »zadnje večerje« za dolgim omizjem.
Pozneje se je pokazalo, da je prav Pisek, ki si je za omizjem nadel belo burkaško masko (podobne maske so si pozneje, v prizoru Jermanovega zborovanja, nadeli tudi nekateri drugi protagonisti), sel s prelomnim volilnim rezultatom, po katerem sta burleskno udarili na plan neizmerna prilagodljivost in prevrtljivost večine udeležencev omizja. Iz uvodne »zadnje večerje« so uprizoritelji izpeljali vse nadaljnje postaje Jermanovega spopada z oblastjo in njenimi brezhrbteničnimi lakaji ter samim seboj in si pri tem pomagali z minimalistično uporabo prtov, knjig in rekvizitov ter svetlobnimi spremembami in lučnimi poudarki (oblikovalec svetlobe je Samo Oblokar). Poslednji spust na dno Jermanove duše in osebne drame (v soočenju z Nazarencem in samopogubno mislijo) je postavljen v očiščen prostor brez omizja, njegova odrešilna odločitev za »novo življenje« pa z begom igralca s klavstrofobičnega Peklenskega dvorišča nazaj – na Goličavo?
Zgodovinsko patinirane, socialno, poklicno in značajsko pomenljive kostume je prispevala Nina Holc, karikaturo elektronsko potvorjenega in zlajnanega narodno-zabavnega valčka, citat sakralnih orgelskih harmonij ter subtilnejše atmosferske glasbene poudarke je zasnoval skladatelj Vasko Atanasovski.
Med protagonisti, ki so se z različno mero dikcijske zanesljivosti in razumljivosti trudili naravno spregovoriti Cankarjev arhaični jezik in slog (lektor je bil Srečko Fišer), je razumniško dvomljivo, negotovo in ranljivo nosilno vlogo srcu in resnici privrženega ter kdaj za drugega gluhega Jermana oživil Kristijan Guček. Režijski koncept, v katerem se večina replik izreče kot v nekakšnem oratoriju neposredno v avditorij (oziroma stran od sogovornika) in je tudi pri najglobljih čustvenih izrazih v zadnjem delu statično »privezan« na stol, mu je precej oteževal doseganje naravnosti in prepričljivosti.
Kot samozavestno zadržano in votlo soho Oblasti je Župnika, ki je Jermanu obenem strahotno blizu in daleč, ostro in mogočno vzpostavil Miha Nemec. Zasramovanega Hvastjo, ki kljub spoštovanju oblasti zmore gesto solidarnosti
z Jermanom, je z mogočnim notranjim dostojanstvom presvetlil Bine Matoh. Jermanovo pot so sooblikovale Mira Lampe Vujičić kot zadržana in molčeča Jermanova mati, Maja Nemec (v alternaciji z Vesno Vončina) kot dekliško naivna in prvinsko neposredna Anka ter Marjuta Slamič kot trpno zadržana in zvesta Lojzka. Med karikaturami prevrtljivega učiteljstva sta v ospredju Aljoša Ternovšek kot pajacasti Komar, ki je vselej najglasnejši na pravi strani, in Radoš Bolčina kot votlo napihnjeni Nadučitelj. Proletarsko vzneseno in premočrtno postavo Kalandra, ki bi se utegnil pokroviteljsko polastiti plodov »Jermanovega semena«, je prispeval Branko Ličen. Notranje individualizirani tragikomični zbor »ujetnikov« Peklenskega dvorišča so dopolnjevali Helena Peršuh, Teja Glažar, Milan Vodopivec, Tomislav Tomšič, Jože Hrovat in Nevenka Vrančič.
