Podobno kot v Cankarjevem Narodovem blagru se poskuša tisto zdraharsko in povzpetno, kar se izdaja za vodstvo in politiko narodovo, kar se jemlje kot pomembni udje volilnega telesa, polastiti nič hudega slutečega posameznika in civilista.
Tokrat, v Limonadi slovenici profesorja Vasilija, ki je v Ameriki delujoč ugledni ekonomist in se tam ob podelitvi priznanja rokuje s tamkajšnim predsednikom; to drugo vsi vedo, o kakšnih njegovih referencah in zraven še marsičesa pa ne, o kakšnem njegovem hendikepu, recimo, ker ga tako dobro skriva.
V pat poziciji, ki nastane po volitvah, ga poskušata obe strani zvabiti na svojo stran, ga predstaviti kot nevtralnega in potem manipulirati z njim, oboji, na eni nekakšne sile kontinuitete, na drugi strani kleni pokončneži hrbteničarji in ženska kvota, vsi poskušajo zlepa, potem tudi zgrda, manipulativno in z nastavljanjem žensk.
Dokler revež ne pristane, uzre v politiki možnost za dosego erotičnih ciljev, nakar ga razkrinkajo in ponižajo. In se vrne nazaj. V Limonadi ni razdeljena samo politična srenja, razcep je povsod in že v družini, mati s Primorske in oče Dolenjec se ves čas okoli cvička in pesmi; edini, ki je izven tega, je Vasilijev asistent, ki v amerikanizirani slovenščini povzema celotno dogajanje, z obveznim čudenjem, ki gre tujcem in je namenjeno Bledu, dvojini in presladkani limonadi, ki da dokazuje, da Slovenci v resnici ne vemo, kaj bi in kaj hočemo, vsaj skupinsko ne, in so zato interesi posameznikov spredaj.
Möderndorfer se svoje pred poldrugim desetletjem spisane in uprizorjene satire ob dramaturški in lektorski podpori Blaža Lukana loteva aktualizirano; ne toliko v smislu konkretizacije figur na političnem parketu, te ostajajo dovolj abstraktne in nabrane iz različnih obstoječih komičnih anomalij in pretiravanj, tako da so splošne in ne-na-ključ-ne. Prilagojen je čas in manifestacije, recimo obarvanosti ameriškega predsednika, tranzicija še teče, politična krema je oblastiželjna in malo tudi nespretna, kot se za komedijo spodobi, vendar do konca brez zadržkov.
Režija izkoristi vse verbalno tkivo, predvsem ponavljanje replik in njihovo zaostrovanje, nekaj je situacijskega prerivanja in skrivanja, nekaj pa skoraj melodramatskih preobratov, in zdi se, da se ne trudi za vsako ceno, da bi se zabavali, da ji je pomembnejše brušenje satirične konice.
Uprizoritev je postavljena na oder z Vasilijevo dnevno sobo v centru, ki omogoča hitre prehode in interventne izhode, interier in privatni prostor tako pravzaprav postane ring, ki ga v stilu cirkuške arene zamejuje zavesa, zvezde in črte, udarno, spredaj pa nastopajo in se drenjajo politični foteljaši, ki predstavljajo politično zakulisje in obenem javni prostor, temu in pozornosti vseh nas primerno bleščavi, nakinčani in kičasti; scenograf je Jože Logar, kostumograf Alan Hranitelj.
Odrsko dogajanje je pospešeno, z nekaj dovolj poantiranimi emocionalnimi razkritji, ki jih povzroči Vasilijevo priznanje, da se je znašel v nepregledni godlji in da ne zna več naprej in ne vidi izhoda; Aljoša Ternovšek ga zastavi in odigra zadržano in umirjeno, kot simpatije vzbujajočega in rahlo štorastega intelektualca, ki ga podpira praktični in pragmatični, samozavestni tajnik Alan, tudi zunanji rezoner dogajanja – Miha Rodman mu da precej mladostne radoživosti in energije.
Zraven je komičen starševski par, povsem našpičena in zgovorna, temu primerno manj poslušajoča mati Vesne Jevnikar in nekoliko umaknjen, sebe in časopis braneč oče Tineta Omana; pa obe politični frakciji, kontinuiteta morda bolj šik in zverzirana, nastopaška, blazirana in ponekod infantilna, predvsem predsednik Boruta Veselka je pravi maneken in nogavični fetišist, zraven tajnica stranke, ki jo Vesna Pernarčič zastavi ostro, pa ne brez občasne sentimentalne zmehčanosti, ter navidezna deklica za vse, vendar z lastnim političnim in osebnograditeljskim načrtom, predsednikova osebna tajnica, ki ji Darja Reichman ob nemoči da tudi nekaj pristne ogorčenosti zaradi zapostavljanja.
Na drugi strani je trojček političnih diletantov oziroma novih imen, ki s srdito retoriko in ostrimi gestami nadomeščajo sluzavost in zmuzljivost nasprotnikov; Vesna Slapar kot militantna, po pojavi možačasta feministka s permanentnim cigaretom v kotičku ustnic, Matjaž Višnar kot možak ene same (politične) replike in trdnih moralnih vrednot ter rahlo nevaren in zagoveden, skoraj batinaški Peter Musevski kot njihov premierski kandidat.