Ocena Oni žive: tako absurdno, tako resnično

Uvod festivala Preglej na glas je zaznamovala bralna uprizoritev Oni žive avtorjev Maje Pelević in Milana Markovića.

Objavljeno
08. maj 2012 14.45
Zala Dobovšek
Zala Dobovšek

Letošnji festival Preglej na glas v programski shemi strnjeno povzema fenomene političnosti v najširšem pomenu; ponekod z neposredno kritiko trenutne kulturnopolitične klime, drugod z nekonvencionalnimi­ uprizoritvenimi postavitvami,­ ob katerih angažiranje gledalčevega opredeljevanja le ­stežka izostane.

Uvod festivala je v Gledališču Glej zaznamovala »razvpita« bralna uprizoritev Oni žive avtorjev Maje Pelević in Milana Markovića, pretanjenih ustvarjalnih strategov, ki sta z akcijo razpošiljanja Goebbelsovega besedila Znanje in propaganda (1928) razgalila nerazgledanost, oportunizem in lahkomiselnost devetih političnih strank v Srbiji.

Odrsko branje je obdano z naborom avdiovizualnih pripomočkov in multimedijskih posegov, še posebno pa ga opredeljuje stoična, dokumentarno hladna, mrakobna in identitetno zastrta interpretacija, pri kateri se nastopajoča iz zasebne sfere hkrati vse bolj pomikata v generična predstavnika in izvajalca miselnosti širše kulturne srenje.

Bralni dogodek temelji na njunem dramskem besedilu Ideja – Strategija – Gibanje, v katerem avtorja v časovno in tematsko razstavljeni strukturi sprotno prikazujeta intimne procese, ideje, načela in nastajanje tega projekta ter »zunanje« dejavnike – pisma in izseke pogovorov z navdušenimi predstavniki političnih strank, h katerim sta bila povabljena z namenom nadaljnjega sodelovanja. Adut umetniške akcije Oni žive (ime je dobila po filmu They Live, ki je podal kritiko ameriške ekonomije osemdesetih ter pohlepnega potrošništva tamkajšnje elite) je sicer uspeh kontroverzno premišljenega vdora v jedro srbske politične mentalitete, toda to je le ledena gora in absurdna rezultanta, ki nas preseneča, a je hkrati tako zelo ­pričakovana. Vulgarne, vsebinsko nekonsistentne in v maniri gostilniške dikcije zastavljene debate o velenačrtih srbske kulturne produkcije, kjer mora biti propaganda popularna in ne intelektualna, kjer bo veljal le še zakon naravne selekcije, napredovanje posameznika (kulturnika) pa bo temeljilo na subjektivnih priporočilih, v bralno uprizoritev vnašajo domet tragikomičnosti in upajoč pomislek, da je to morda vendarle mokumentarno gradivo in ne dejanski preris ­resničnosti.

Če je tovrstna plat dogodka fascinantna zaradi zajetnega dometa nespametnosti v političnih krogih, se ključna vsebinska pretresljivost pokaže predvsem v dialogih akterjev, s katerimi predstavita prvoosebne aktualne probleme, ki izvirajo iz enosmernih strankarskih sistemov kulturnih uprav in gledaliških vodstev ter prevladujoče tržne logike in nepotizma. Sicer je težko bolj izčiščeno zaobjeti poanto tokratnega umetniškega projekta, kot jo posreduje naslednji izsek iz njune drame: »A veš, nikoli mi ni padlo na pamet, da bi odšel od tod. Do zdaj. Tudi ko je bilo sranje, vojna in inflacija. Vedno je obstajal občutek skupnosti. Zdaj imam občutek, da je mesto [Beograd] pod okupacijo. Mentalno okupacijo.«

Zala Dobovšek