Tiskane izdaje
Če je bil eden od (tihih) namenov Petra Brooka, da bi organsko združil ne le gledališke in operne komponente, temveč tudi (načeloma strogo ločeno) občinstvo obeh žanrov, je to v uprizoritvi Čarobna piščal s precizno umetelnostjo tudi realiziral. »Utelešenje glasbe«, opero, vajeno razkošnega blišča, podvrže svojevrstnemu šoku, vstavi jo v opustošeno postavitveno krajino, ki jo estetsko označuje in prostorsko koordinira s svojim zvestim rekvizitnim emblemom – bambusovimi palicami (priznati moramo, da lahko prav ta »praznina« sčasoma komu predstavlja tudi nepričakovan napor).
Brook radikalno spodreže vizualno bohotnost, onemogoči predmetno ilustrativnost, kadar pa jo za hip vendarle spusti na plan, je ta gesta premišljena, dramaturško upravičena in v službi hipne rotacije gledalčevega pogleda. Zapeljivost njegove režije je med drugim mogoče zaznati tudi v nekakšni »ezoterični« pomirjenosti. Ta skozi intuitivnost prodira v dogodek, njen izvor pa lahko brez tveganja lociramo vsaj dvoplastno: prvi, generalni, je Brookova žlahtna intelektualna spokojnost, drugi pa je v njegovem inteligentno sproščenem srečanju z operno umetnostjo.
Prav zato je uprizoritev prebodena z nepričakovanimi komičnimi vstavki, hudomušnim trganjem pevske strogosti, tudi sramežljivim koketiranjem z avditorijem, toda vse te poteze učinkujejo neverjetno neprisiljeno, že skoraj z nekakšno lahkotno spontanostjo. To zaznamuje predvsem magičnost uprizoritve, je namreč osupljivo vezje izvajalcev, ki ne le da z virtuozno mehkobo prehajajo iz opernih v dramske sekvence, ampak se nenadomestljiva ost celostne harmonije skriva tudi v njihovi pristni in globoki predanosti odru, drug drugemu in občinstvu.
Zala Dobovšek
Čarobna piščal v izvedbi gledališča Bouffes du Nord je sad dveh teženj na Brookovi poti: neobremenjenega iskanja bistvenosti oziroma vračanja k osnovnemu in univerzalnemu uvidu ter režiserjevega sicer ekstenzivnega ukvarjanja z opero v odmiku od spektakelske »pošastnosti« njenega ustaljenega gledališkega koda.
V presečišču obojega se stari mojster naravno sreča z Mozartom. Drug drugemu se nasmehneta prek »razsvetljenske spevoigre«, ki odloži avro mita (uprizoritvene znake opernega prednašanja tako ali tako) in se nam preda kot otroško čista igra. Njena lucidnost je nekaj najpreprostejšega in najvišjega hkrati. Bratstvo, ljubezen, resnica, zmaga nad strahom pred smrtjo, upanje za svet, vse to je pač nekje v nas samih, kar nam sugerira Brookov finale z eno samo nemo igralčevo gesto s piščaljo.
Da pa bi Brook z radikalno nežnostjo prestregel Mozartovo svetlobo, mora iti do konca: izstopiti iz opere, tj. prvotne fakture, in zasnovati »aranžma« (izraz je v tem primeru prenizek), skozi katerega seva zvest palimpsest izvirne glasbene dramaturgije. Način delovanja glasbe je povzet v Papagenovi repliki »Saj poznaš tisto mojo pesem?«.
Brookovski odzven kanonske glasbene tvarine je domišljen in izveden občutljivo, skrajno inteligentno, povezujoč tihotno gospodarni »modus« muzikalnega oblikovanja (pianist Vincent Planès) z logičnimi krajšavami, kakim pomenljivim vsadkom (Fantazija v d-molu, pesem Starka) in nedolžno prezenco pevcev (s purističnega vidika gotovo tudi nepopolnih). Kot programska poteza nosilke funkcije (vodja gledališkega programa), ki je v osrednjem hramu ni več, je bilo gostovanje Brookove Čarobne piščali tudi spomin(ek) na delo Diane Koloini v Cankarjevem domu. Gledališko perspektivo je odprla svetovljansko, nikakor ne k blišču, temveč k sporočilu. Toda doba je trajala komaj kaj dlje kakor hip. V Sloveniji smo.
Jure Dobovišek
