Tiskane izdaje
Plesnogledališka predstava Najem v izvedbi belgijske skupine Peeping Tom, ki je v Sloveniji gostovala tretjič, v uvodnem prizoru z rahlo odmaknjeno in disperzno uglajeno gospo ter njenim služabnikom asociira na lastnico, čakajočo na potencialnega najemnika.
Kaj kmalu se pokaže, da v predstavi ne gre za najemanje otipljivih reči in ljudi, pač pa razmerij do krajev, razmerij z ljudmi ter situacij – gospa v trenutku, ko se pred njo nepričakovano pojavi ducat neznancev, zavrti telefon in v slušalko sporoči, da »te situacije ni naročila« – komu, ni jasno, ta točka, okoli katere se kaos zgošča in širi, ostaja prazna. Režiserja in koreografa Gabriela Carizzo in Franck Chartier sta sedem likov razsrediščila in jih zvedla na točke, iz katerih se sproti proizvajajo vsebine, a so dejansko brez trdnega oprijemališča in identitete.
Prostorna dnevna soba, katere nobleso soustvarjajo od stropa do tal spuščene težke rdeče zavese, za katerimi se ponekod razkrivajo ogromna okna ter klavir in masivne lesene stopnice, bolj kot fizični prostor učinkuje kot imaginarno okolje. V njem se pohištvo na videz samodejno premika, po logiki sanj in mejnih stanj se stikajo, palimpsestno prekrivajo ali vzporedno obstajajo različni svetovi, katerih liki se pojavljajo in izginjajo, razcepljajo in podvajajo, za večino od njih pa kot da zakoni materialnega sveta ne veljajo.
Slednje velja zlasti za protagoniste prve od dveh na koščke natrganih zgodb, Marie Gyselbrecht v liku gospe in Hun-Mok Jung ter Seoljin Kim v podvojenem liku služabnika, ki osupljivo vijačijo telesa, kot da bi prehajali skozi različna agregatna stanja.
Druga zgodba je osredotočena na glas, utelešen v materi, narcisoidni operni divi (izvrstna Euridike De Beul) kot družinskem osišču, okoli katerega se nemočno vrtita sin in mož. Ta fluidni kaotični prostor, v katerem nič ni stalno niti oprijemljivo, pravzaprav nima zunanjih robov – v trenutku, ko ena od podvojene verzije služabnika odide skozi vrata, vstopi njegova različica –, ampak le notranje spodvite robove, v njem pa čas kot da ne teče, ampak se neprestano guba.
Tudi s tretjim gostovanjem je belgijska skupina Peeping Tom, ki je v Cankarjevem domu že nastopila s predstavama Dnevna soba in 32 rue Vandenbranden, vsebinsko in izvedbeno prepričala, da je ena najbolj inventivnih gledaliških skupin na mednarodnem odru.
