Ocena performansa Teater: cinično mrcvarjenje razuma in duha

Perspektiva, zapiše v spremnem besedilu mednarodni umetniški kolektiv Superamas, je ključna beseda predstave Teater.­ Toda dozdevno obračanje perspektive, predvsem med Zahodom in Vzhodom, v tej predstavi daje dvoumne, če ne škodljive rezultate.

Kot prvo od perspektiv avtorji uvedejo slikarsko perspektivo 15. stoletja, s katero podoba dobi globino in skozi uokvirjen pogled svet postane kolikor toliko urejen. Sledita zahodni pogled na eksotičnega drugega in konstruiranje pojma orientalizma, znotraj katerega so orientalske lepotice vir lascivnosti in obenem kaotična grožnja, pri čemer avtorji z vzorčnimi primeri v sliki in zvoku z interpretativno distanco uprizorijo delce zahodnih obdelav lika Salome.

Od orientalističnega drugega prestopimo v drugi svet – second life, kamor so avtorji v skladu s prežvečeno mislico »svet je en sam teater preobilja digitalnih podob« (kakor da!) duhovito, drzno in odbito, v resnici pa preračunljivo varno, postavili politično tako ali drugače mrtve like in jih med seboj povezali drugače, kot bi bilo to mogoče v »trdi« realnosti.

Kako? Ja tako, da so zahodni in vzhodni pogled preprosto obrnili in konfliktna politična žarišča z Bližnjega vzhoda in Libije prestavili v Belgijo. Ulice srčike Evrope pod vladavino belgijskega kralja tako obvladuje nasilje, da bi rešila konflikt, pa s človekoljubnimi nameni in demokracijo na ustih posreduje mediteranska zveza natanko tistih držav, v katerih je v dejanskosti tovrstna situacija del vsakdanjika.

Ostrih političnih tem, kot jih je pograbila skupina Superamas, se je, rečeno posplošeno, mogoče lotiti na dva načina, ki ju pogojujejo izobraženost, temeljit premislek in inteligentna izvedba: bodisi z ostrim resnobnim pristopom skupine DV8 bodisi z rezko ironičnostjo dueta South Park.

Superamas niso ne eno ne drugo, ampak butasti, razvajeni zahodni ciniki, ki očitno verjamejo, da s predstavo razgaljajo »dejstvo, da nosilci oblasti vlagajo v teater novih tehnologij, da bi uprizarjali iluzijo politike prek politike iluzije«, ter tako razkrivajo resničnost kreiranih iluzij in pogledov na svet. Superamas se v omenjeni »analizi« zadovoljijo s preprostim, analognim uprizarjanjem podvojenega sveta – igranega in projiciranega virtualnega, v katerih pametujejo in predvsem želijo delovati smešno liki od saudskega kralja in Ariela Šarona do (ah, kaka domislica!) turške premierke, pa do Sarkozyja in Gadafija ter dveh Gadafijevih seksi migajočih oboroženih varnostnic, ki na belgijskem vojnem žarišču uspešno posredujejo z oboroženimi specialnimi akcijami.

Diplomacija in gverila sta zapakirani v poplesujoče glasbene spote, »ščepec humorja« je pridan s še eno domislico, in sicer da Sau­dijec odpoje pasažo iz Čarobne piščali, Sarkozy pa arabski komad, in tako do konca, ko se izkaže, da dva lika: Saudijec in (verjetno) Sarkozyjeva žena svoji vlogi zgolj igrata, ker jima gre to dobro od rok in v tem uživata.

Superamas v predstavi Teater s poenostavljeno preslikavo Zahoda na Vzhod in obratno generira zahodne in vzhodne stereotipe, in sicer da je vsaka od kultur hegemona (zahodna umirjeno civilizirana, vzhodna pa razbijaško nasilna), pri čemer je »igriva« perspektiva umetniškega kolektiva Superamas zgolj eden od zahodnih pogledov, in sicer impotenten, ciničen zahodni pogled, s katerim se – sodeč po zadovoljni odzivnosti precejšnjega dela premiernega občinstva – ni težko identificirati in je mogoče v proizvedenem humorju, četudi dejansko moriji razuma in duha, prav udobno uživati.