Tiskane izdaje
Kako ustvariti umeten, človeku čim bolj podoben približek, je tema, ki se vijači skozi legende o golemih, narejenih iz vode in prsti, pa skozi avtomate in robote, njej vzporedno pa teče tema, kako genetsko raznolike človeške organizme z dušnim inženiringom spraviti na isti podredljivi označevalec.
S katero potezo je mogoče človeško razlikovati od nečloveškega in živega človeka od inženirskega konstrukta, glede na to, da v človeškem pogledu brezčutnost hitro lahko učinkuje povsem nečloveško, medtem ko bi si bilo mogoče marsikatero gesto avtomata razlagati kot odraz zanimanja in pozornosti? Tak je primer mladeniča iz zgodbe Peskar Ernsta Theodorja Amadeusa Hoffmanna, ki v Olimpiji – avtomatu videza molčeče, neumne lepotice, nikdar naveličane oboževalčevih govoranc – uvidi ljubezen svojega življenja.
Prav na to izvrstno Hoffmannovo novelo se v plesni predstavi Danes zadnjikrat navezuje koreografinja Sinja Ožbolt, med drugim s ponavljajočim se vpletanjem kratkih odlomkov o Olimpijinem vstopu v salonsko družbo. Izhajajoč iz zoperstavljanja človeškega in nečloveškega, je predstava uprizorjena kot niz podvojenosti in razlik.
Igralka Mojca Dimec skozi lik nekakšne družbene avtoritete artikulirano in s premišljeno dinamiko z zanimivimi prekinitvami in na pol izrečenimi stavki pripoveduje natrgano, ponavljajočo se zgodbo o (domnevnem) razkrinkanju ženske avtomata štirim plesalkam hkrati ter izrečeno dopolnjuje z abstraktnimi, neilustrativnimi gibalnimi kombinacijami.
Oziraje na zgodbo so plesno prav tako neilustrativne štiri plesalke – Nina Fajdiga, Jana Menger, Petra Pikalo in Vita Osojnik –, med katerimi slednja uteleša izstopajoč, moteč element in lik umetnega bitja uprizarja s prepletanjem nefluidnih, nalomljenih gibalnih kombinacij in z nekonvencionalno pojavnostjo, večinoma robustno in neprilagodljivo okolici. Poleg tega se zdi, da lik umetno ustvarjenega bitja na trenutke prevzamejo tudi ostale, vključno s pripovedovalko Mojco Dimec, in tako ostaja vtis, da je čajanka v »Hoffmannovem salonu« predvsem valilnica robotov, ki se sicer (programirano) doživljajo kot avtentični ljudje, v resnici pa imajo v sebi manj drznosti in življenja kot izumetničena lutka.
Podvojenost in repetitivnost sta vpisani tudi v uprizoritveni prostor, ki je razcepljen na odrsko prizorišče in dogajanje zunaj gledalčevega očišča, na drugi strani včasih odprtih včasih zaprtih vrat, ter v glasbeno kompilacijo ponavljajočih se krožnih sekvenc. V premišljeno strukturirano predstavo Danes zadnjikrat, ki jo odlikuje izvedba nastopajočih, pri čemer gre, ne le zaradi koreografsko-režijske izpostavljenosti, ampak tudi siceršnje izvedbe, izpostaviti Vito Osojnik in Mojco Dimec, je mogoče vstopiti tudi skozi »večno temo« koreografinje Sinje Ožbolt – skozi razmerje med plesom in telesom, med svobodo, kreativnostjo in avtomatizmom.
