Tiskane izdaje
Da plesno skupino žene predvsem entuziazem, kot v intervjujih pojasnjuje Kjara Starič, umetniška vodja, pedagoginja in koreografinja Kjara's Dance Project, ni nič nenavadnega, da pa skupina že tretje leto zapored v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma uprizori enourno plesno predstavo z ducatom, večinoma baletno izobraženih plesalcev, katerih entuziazem je poplačan s prodajo vstopnic, pa je slovenska posebnost. Slednje namreč ni zanemarljivo, saj so predstave skupine Kjara's Dance Project zelo dobro obiskane, kar velja tudi za tri letošnje uprizoritve Razpotje v nabito polnem parterju Linhartove dvorane, ki jim bo verjetno sledila še katera ponovitev.
Kjara Starič je po končani srednji baletni šoli in izobraževanju v sodobnih plesnih tehnikah pri Fredu Lasserru ter sodelovanju v »njegovem« Slovenskem plesnem projektu, šolanje nadaljevala v New Yorku, po vrnitvi pa je ustanovila skupino Kjara's dance Project, v kateri povezuje balet in sodobne plesne tehnike, zlasti horton, poleg izobraževanja pa s skupino postavi eno veliko produkcijo letno. Vsebinsko izhodišče Razpotij, tretje v nizu po predstavah Odtisi in Compassion, je v spremnem besedilu na kratko povzet z Gertrudo Stein: Moraš si upati biti srečen, in pomeni razkrižje med prepuščanjem toku stvari in pogumnim sprejemanjem odločitev. Četudi so Razpotja podobno kot Compassion potopljena v emocionalni bazen, je Kjara Starič tokratno uprizoritev mizanscensko prečistila in je koreografijo – z izjemo obrazne mimike nekaterih solistk -, v precejšnji meri oklestila patetičnih in kičastih dekoracij.
Plesni ansambel je tako postavila na prazen oder in težo vizualnega prenesla na oblikovanje svetlobe, čisti liniji pa sledijo tudi stilizirani kostumi. Atmosfersko in gibalno pretežno abstraktno koreografijo brez poglobljenega razmisleka od odnosu med gibom in glasbo preprosto poganjajo glasbeni odlomki in komadi od baroka do sodobne butične popularne glasbe, ki okvirjajo posamične, večinoma samostojne prizore, ki vsak zase uprizarjajo izhodiščno temo.
Koreografinja z ničemer ne kaže, da jo zanimajo drznejši vsebinski in uprizoritveni pristopi ter raziskovanja, kot tudi ne kompleksna strukturiranost predstave. Razpotje je zasnovano kot linearno sosledje prizorov, ki za zahtevnejši pogled kot celota obvisi na tanki niti nanizanih lepih podob.
A ne oziraje na stremljenje k všečnosti, je v primerjavi z lansko predstavo koreografska govorica Kjare Starič zrelejša, izvedbeno velik korak pa je napravil tudi ansambel. Razpotja vsebujejo kar nekaj zanimivih koreografskih prizorov, v katerih se avtorica spretno loteva tako skupinskih sekvenc, razporejenih po celotnem prizorišču – na primer v prizoru, v katerem tesnobo skupine in izpostavljenega ženskega lika uprizori skozi soočenje s fantazmagorično zamaskirano moško figuro v ozadju –, kot tudi detajlov v duetih, kar velja zlasti za moški duet in za zaključni žensko moški duet, s katerim se Razpotja pomirjajoče iztečejo.
Kjara Starič z neproblematično, všečno estetiko nagovarja široko, večinoma mlado občinstvo, ki zelo verjetno spremlja uprizoritve plesnih žanrov od jazz baleta do show dancea, morda zaide še na kako baletno predstavo, na sodobno plesne pa več ne, kot se, obratno, tudi sodobno plesna publika na daleč izogiba njenim uprizoritvam. A ne oziraje na sprejemanje ali zavračanje njene estetike, gre poudariti, da je pri nas poleg dveh profesionalnih baletnih ansamblov Kjara's Dance Project edina, sicer neprofesionalna skupina, ki mladim baletnim plesalcem omogoča izobraževanje in odrsko izkušnjo.
