Ocena predstave Cyrano

Uprizoriti Cyranoja de Bergeraca Edmonda Rostanda v integralni verziji, bi se zdel povsem jalov poskus animiranja nove generacije za klasična literarna dela, je pa vprašanje, ali je uprizoritev režiserja Jakuba Vašíčka, ki je tudi soavtor dramske predloge, dovolj premišljen in uravnotežen projekt, da se sploh lahko ponaša s takšnim naslovom.

Televizijska mizanscena, sestavljena iz elementov kontaktne oddaje, resničnostnega in talk šova ter iskanja x-faktorjev in talentov, garnirana z vsemi aktualnimi pritiklinami medmrežnih družabnih omrežij, je seveda parodija na tovrstno danes prevladujočo televizijsko produkcijo, vendar ni po­vsem gotovo, da jo mlado občinstvo zares dojema kot parodijo. Forma je obenem tudi vsebina, je bilo vodilo modernizma, vendar takrat na povsem drugačnih kvalitativnih izhodiščih. Če te principe uporabljamo danes, četudi v parodični obliki, to pravilo ne velja nič manj, zato je pomembno, da je ironična­ komponenta in s tem poanta predstave dovolj poudarjena, sicer lahko gre v očeh občinstva zgolj za še eno zabavno predstavo.

No, če je distanca do današnjega zabavljaštva nekoliko premalo razvidna, Vašíček to nadomesti z veznimi »dokumentarnimi« prizori, ki lepo osvetlijo ozadje nastajanja tovrstne produkcije, saj se za glamuroznimi prizori skrivajo banalnosti, improvizacije, sprenevedanje, zamere, amaterizem (ne sicer pri protagonistih, Elena Volpi, Miha Bezeljak in Anže Zevnik svoje delo opravijo odlično), predvsem pa se akterji ukvarjajo s povsem vsakdanjimi problemi. Solidna iztočnica za spoznanje, da so težave tistih na odru povsem identične s težavami tistih v avditoriju, eni in drugi pa se poskušamo potolažiti z vizualno in akustično ekstravaganco. In tukaj je še Maks (Maksimiljan Dajčman) kot pripadnik druge generacije, obremenjen s povsem drugačnimi frustracijami, predvsem pa s klasičnimi emocijami, ki se ne ozirajo na leta in še manj na cirkus, ki se dogaja okoli nas.

In kje je tukaj Cyrano? Drugi del predstave, v katerem so v ospredju lutke, je res bolj ali manj posvečen naslovnemu junaku, vendar se ta nekako izgubi v nepreglednem vrtincu besed, gest, akrobatike in predvsem različnih rekvizitov, scenskih dodatkov in nenavadnih naprav.

Predstavi manjka gumb za uravnavanje dinamike, v skoraj paničnem strahu pred izgubo koncentracije obiskovalcev je tempo vseskozi skoraj enako intenziven, zato se izgubijo detajli in nianse, predvsem pa osnovno sporočilo Rostandovega teksta, da sta lepota in okretnost duha vsaj toliko pomembna kot lepota in okretnost telesa. Če seveda ne pristanemo na tezo, da to danes pač ni več tako.