Tiskane izdaje
Če novi uprizoritvi v Anton Podbevšek Teatru pripišemo oznako »Žižek za vsakdanjo rabo«, jo s tem ne nameravamo razvrednotiti, temveč ravno obratno – poudariti učinkovit domet »paradoksa«, ki omogočil križanje ekskluzivnosti in sleherništva.
V svojo poetiko »citatnega gledališča« režiser Matjaž Berger vstopa navzven prepoznavno sistematično, toda previden pogled v (mizanscensko) strukturo nedvoumno nakazuje subtilen odmik od robatih, formativnih ilustracij k pritajenemu, interpersonalnemu mreženju, kjer se simbolni kodi (oziroma metafore, ki ji beremo skozi gestuse in gibalne drže izvajalcev) še vedno ne razblinijo, se pa – glede na režiserjev opus – skrčijo na nevsiljivi, a kolažno natančno razdelan minimum.
Skozi Žižkove teoretske misli se zgodovina človeštva (in živali) razgrne kot strnjen niz ikon, parabol, legend in lucidnih dovtipov, kot »dramatične«, slikovite in napete pripovedovalske enote, ki znotraj gledališča/performativnosti ne potrebujejo konkretne, demonstrativne izvedbe (in niti medsebojnih dialogov), temveč predvsem bujni razcvet retorike; ta pa naj se izvrši v natančni samostojni interpretaciji izvajalca, ki kot nosilec sporočila dane teze ali predpostavke ne sodi in vrednoti, temveč jo navrže v razmislek v vsej njeni pomenski surovosti. Soustvarjalni kolektiv v očitnem sožitju in medosebnem posluhu pripomore k sugestivnosti uprizoritve, kjer se Slavoj Žižek kot centralna (izhodiščna) figura nikoli ne vsiljuje tudi kot (realna obstoječa) identiteta, ampak kot idejni izvršitelj in inspirativni pobudnik, ki v stvarni odsotnosti doseže največji učinek miselne navzočnosti.
Izbor njegovih filozofskih insertov (v odmerjenem senzacionalističnem podtonu) prečesa krivuljo civilizacije – začenši s Platonovo alegorijo o votlini, preko Hegla, Freuda, Stalina, Lenina, Picassa do Rodeta in Urana – in jo razstavi v montaži, ki se obregne ob kompleksne robove psihoanalize, antisemitizma, totalitarizma in komunizma, prekinjajoč jih s komični vstavki vsakdanjih fenomenov, če omenimo le oris narodnostnih značajev, ki jih izkazujejo modeli njihovih straniščnih školjk.
Navkljub skrajno koordiniranem utelešenju filozofskih misli Petra Govc, Pavle Ravnohrib, Janez Hočevar – Rifle, Aleksandra Balmazović, Mateja Rebolj, Magdalena Reiter, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Akira Hasegawa in Jure Longyka presežejo enodimenzionalnost »biomehanične« discipline in s tem z gledalcem vzpostavijo dvosmernost mentalne komunikacije.
