Ocena predstave: Komedija o loncu

Verjamem da nudijo nove reinterpretacije starih tekstov svojevrsten užitek, pred sabo imate bolj ali manj dovršeno delo, ki ga lahko po mili volji spreminjate, krajšate, cefrate, ga razstavite na posamezne komponente in po svoji volji spet zlepite skupaj. Vse kar potrebujete so škarje in lepilo, pri tem pa imate celo občutek, da ste ne samo soavtor, temveč kar avtor uprizoritve.

Seveda so določeni elementi avtorske reinterpretacije ne samo vedno potrebni, temveč tudi neizogibni, vendar je pri tem potrebno ohraniti vsaj elementarni duh originalnega koncepta in temeljno sporočilo, sicer pač nima smisla šariti po starih predlogah temveč naj imajo režiserji toliko talenta in volje, da si predlogo napišejo sami.

Boris Kobal oziroma njegov projekt Komedija o loncu že sodi v to kategorijo. Plavtovo besedilo mu služi zgolj kot izhodišče, katerega režiser dekorira s svojimi domislicami, ki - praviloma zgolj na zunanji, anekdotični ravni - poanto usmerijo v aktualne mednacionalne, družbene in tudi dnevnopolitične pikanterije.

Pogojno bi bilo tudi to sprejemljivo, navsezadnje gre za bolj sproščeno poletno produkcijo, uprizoritve pa se odvijajo kar na improviziranem prizorišču ob bazenih ptujskih term, če bi režiser vsaj nekoliko razvil svoje premise, tako pa se vse odvije v predvidljivih, pravzaprav kar klišejskih sintagmah.

Škoda, pravzaprav bi skupna koprodukcija med ptujskim in varaždinskim gledališčem lahko nudila precej izzivov, denimo problematiko antagonizmov med dvema narodoma, ki jih glede na sorodnost med slovenščino in kajkavščino očitno ne generira zgolj ali predvsem jezik, temveč kup drugih zgodovinskih in aktualnih zamer in predsodkov, vendar bi bila za to očitno potrebna precej večja senzibilnost kot jo premore Kobal.

Njemu je pač dovolj nekaj tekstovnih modifikacij in vrinkov, poleg tega pa povsem po nepotrebnem v projekt zameša še nekaj drugih (evropskih, dalmatinskih, albanskih) stereotipov, končni rezultat pa je predstava, ki ne premore niti poljudne, kaj šele kakšne bolj detaljne analize nobenega od fenomenov, ki se jih loteva.

Tipično v slovenski (navidez svetovljanski, v resnici pa globoko provincionalni) maniri je lik Slovenca (Evklion) najbolj zarobljen in zahojen; seveda je to temeljna karakteristika Plavtovega besedila, vendar bi bilo mogoče z drugačno zasedbo vlog to prozaično nacionalno determiniranost nekoliko modificirati, vendar očitno nekatere takšno klišejsko parodiranje še vedno neskončno zabava.

Komedija o loncu tako izgubi Plavtov izvirni dramaturški nastavek od individualnega k splošnemu, prav tako reinterpretacija ne ponuja nobenih svežih formalnih prijemov v smislu performativnega preobrata, gre zgolj za preprosto montažo monologov ali v najboljšem primeru dialogov, ki v nedefiniranem avditoriju funkcionirajo še bolj razpršeno in izolirano.

Edini presežek predstave je Branko Šturbej kot Evklion, ki se je v Komediji o loncu spet predstavil kot igralec z izrednim posluhom za vse nianse komičnega, ob tem pa je tudi eden redkih, ki zna celo potencirano karikiranost ali preforsiranost lika oziroma over acting obrniti v svoj prid.

Med hrvaškimi protagonisti omenimo Marinka Prgo, ki je povsem korekten, ostali pa se le občasno približajo temu osnovnemu standardu. Še sreča, da se je Kobal zapisal gledališču, kjer vladata popolna arbitrarnost, poljubnost in avtorska avtonomija, človeka je groza pomisliti, kaj bi se zgodilo s partituro, če bi bil mož denimo dirigent.