Ocena predstave Mož, ki je sadil drevesa: glina in metafizika

Koncept avtorskih projektov igralcev, ki so ga v Mariboru uvedli v Drami SNG in lutkovnem gledališču, se zdi ena bolj posrečenih repertoarnih potez. Ne gre samo za novo spodbudo in stimulacijo igralcem, ki so prisiljeni osmisliti celoten projekt, torej tako z igralskega kot dramaturškega, vizualnega, akustičnega in v veliki meri tudi režijskega stališča, temveč jim omogoča izbiro predlog, s katerimi se lahko najbolj pristno identificirajo in jih prilagodijo svojemu­ igralskemu credu.

Mož, ki je sadil drevesa potrjuje logičnost tovrstnega izbora. Sicer je bila tukaj na delu celotna ekipa, od režiserke do scenografa, vendar ima ta dramska miniatura značilen rokopis Mihe Bezeljaka, ki je avtor zamisli in edini protagonist.

Izhodišče je preprosta zgodba Jeana Gionoja, ki dobi razsežnosti celostnega performansa, ne da bi bili okrnjeni avtentičnost pripovedi in njena sporočilnost. Paradigma je jasna, v ospredje se postavlja danes že klasično temo ekologije in ohranjanja planeta, poleg tega pa še vprašanja smiselnosti našega obstoja in predvsem angažma, ki nima finančnega stimulansa, rezultati pa so vidni šele dolgoročno in še ti lahko ostanejo brezimni ali anonimni. Vse to Bezeljak spremeni v nekakšno vizualizirano meditacijo z izrazito dinamiko.

Naracija v veliki meri ostaja nedotaknjena, tako da se vsebina ne izgubi v abstraktnosti uprizoritve, dopolnjena pa je s telesnostjo in gestičnostjo, ki ju ne moremo povsem izenačiti z osnovno premiso predstave, še manj ju lahko pojmovno natančno fiksiramo. Bezeljak uporablja znake, ki nimajo nujno statusa označevalca, torej ne korespondirajo vedno s pomenom, ki je izražen verbalno, temveč so vsaj dvoumni, predvsem pa avtonomni in – kot bi rekel Kant – predstavljajo upodobitveno moč, ki ji ne ustreza nobena misel in je ne more doseči noben jezik.

Enako dvojna je tudi scenografska in vizualna interpretacija. Glina kot osnovni rekvizit je nedvomno aluzija na zemeljsko (pol)oblo, ki se jo da izkoriščati za različne banalne namene, saj je gibka, voljna in zmožna prenesti tudi najhujše preizkušnje, obenem pa potrebuje premišljen in takten pristop, sicer se struktura poruši. Že omenjeno izrazito dinamiko doseže igralec z ritmičnimi toni, ki se podvajajo s plastmi posnetih zvokov, vendar je ta polifonija kompaktna in se ne razleze v dekorativno zvočno kuliso, temveč simbolizira prav to, kar simbolizira saditev dreves – repetitivno vztrajnost, potrpljenje in vero v večno nove življenjske kroge.

Prijetna predstava, v kateri sta forma in vsebina lepo usklajeni, pravzaprav je oznaka plus petnajst, torej opozorilo, da projekt ni namenjen otrokom, nekoliko odveč. V njej je dovolj elementov, s katerimi se lahko identificira vsakdo, pa naj bodo to metafizične reminiscence ali zgolj užitek v gnetenju vlažne gline.