Tiskane izdaje
Režiser Matjaž Pograjc v – za slovenski prostor nadvse osvežujočem – projektu Nepremagljiva enajsterica ujame »zmagovalno kombinacijo« odrskih postopkov, s katerimi športne psihologije ne razdela enoplastno in pedagoško, pač pa vročekrvno in entuziastično, a vseskozi tudi kritično.
Blažka Müller Pograjc je istoimensko literarno prozno besedilo Eduarda Bassa (1922) priredila s taktno ekonomiko, s čimer uprizoritvena shema postane dogajalno razkosana in govorno/pripovedovalsko razsrediščena ter obarvana z dinamiko in nepredvidljivo pretočnostjo. Visoka frekventnost raznolikih odrskih energij šport izmenično označuje kot zabavo, otroško idiličnost, medgeneracijsko lepilo, a sčasoma vse bolj tudi kot dvorezno dejavnost, ki se iz nedolžnega hobija prelevi v biznis.
Družina Ropotec z enajstimi sinovi, ki jih oče izklesa v izjemno talentirano nogometno moštvo, je vizualno izrisana izvirno, »rustikalno«, po principih dvajsetih let prejšnjega stoletja, a jih v estetiki odrske montaže Pograjc previdno premesti v sodobne senzacionalistične okvire. S kameleonsko spreminjajočim se in interaktivno šarmantnim povezovalcem Vitom Weisom, urbanimi glasbenimi ritmi Davorja Hercega, nenasilnimi spremnimi video projekcijami in natančno koreografiranim gibanjem ekipe mladih novomeških nogometašev.
Kot nenehni brbotajoči mehanizem režija stavi na sorodni učinek napetosti spremljanja tekme (model travnatega igrišča Tomaža Štrucla je navsezadnje celostna scenska podlaga) in kolobari med vzvodi zmagoslavja, poraza, evforije in potrtosti. Če so za ta okretna nasprotja zaslužni predvsem mladi športniki, intimne družinske preplete komičnosti in bolečine sprožata Ata in Mama Ropotec v zanosni, odmerjeno karikaturni interpretaciji Pavleta Ravnohriba in Marijane Brecelj, ki komplementarno dolivata red, disciplino in čuječnost.
Vnos »realnosti«, kot lahko med drugim razumemo angažma več kot ducat mladih nogometašev Nogometnega kluba Krka, iz začetne idejne evforije, vmesnega (kot lahko predvidevamo) zapletenega gledališko procesnega drila na cilju rezultira kot ključni biser uprizoritve, ki ne odpira nadaljnjih vprašanj le gledališkim teoretikom, ampak odigra svojo najpomembnejšo vlogo v tem, da mlajši publiki predstavlja izjemno intenziven, nenavaden in nenadomestljiv moment identifikacije.
